Na enem od četrtkovih srečanj je kar 30 poslušalcev prisluhnilo upokojenemu zgodovinarju, geografu in športniku Janezu Kuhlju in gospodarju Pleterij Jožetu Simončiču iz Šentjerneja o zgodovini tega samostana, ki so ga ustanovili celjski grofje že leta 1403. O njegovi usodi, o ukinitvi in ponovnem odkupu leta 1899, ko ga je odkupil kartuzijanski red, je pripovedoval zgodovinar in dober poznavalec Šentjerneja Janez Kuhelj. Tu so menihi našli miren kraj za svoje prebivanje. Zgradili so novo kartuzijo kot zatočišče, ker so jih pregnali iz Francije. Iz Francije so zanj pripeljali tudi vso opremo. Od  prvotnega samostana je ostala le gotska cerkev z zakristijo. Med drugo svetovno vojno je bila v požaru uničena polovica križnega hodnika s celicami. Takratni prior Edgar Leopold je nudil zavetje mnogim domačinom - partizanom, pomagal ranjenim in jih oskrboval z zdravili. Prav zaradi tega so po vojni lahko ostali, čeprav so mnoga posestva nacionalizirali. Takoj po vojni so mnoge družine našle delo in hrano - menažo, kosilo za vso družino. Plačilo ni bilo bogato, so pa dobili les in druge ugodnosti.

Tudi danes je obstoj  samostana pomemben za prebivalce zaradi dela in pridelkov, ki jih ponujajo v svoji trgovini. Samozadostni so, saj si hrano priskrbijo sami. Imajo  čebele, delavnice, žganjekuho in skrbijo za vinograd . Že 26 let skrbi za gospodarstvo Jože Simončič, ki v genski banki čuva stare sorte jabolk, hrušk. Predan svojemu delu se kot gospodar  trudi, da bi samostan ostal, kjer je. Za okolico so bolj zaprti, ker mir ne potrebuje ogledov.

V samostanu je danes 8 patrov, 2 brata in 9 zaposlenih. Po strogem urniku je razdeljen čas za delo, molitev in počitek. Mnogi mislijo, da bodo tu našli svoj mir, a odidejo, če ga niso prinesli s sabo. Zvon določa ritem dnevnemu redu menihov, krajane pa opozarja na čas. Območje je zavarovano z opozorilnimi tablami o zavetju tišine. Za svoje prebivanje potrebujejo mir. V samostansko tišino so se mnogokrat zatekli pisatelji in pesniki, kot so Ciril Kosmač, Pavle Zidar, Cvetko Zagorski, kar je opaziti tudi v njihovih delih.

V lepem aprilskem jutru smo spoznali kraj, ki je tako blizu in prav zato zanimiv za vse prisotne. Hvaležni smo, da nam  znanje posredujejo naši vrstniki. Če znanja ne predaš naprej, nihče ne ve, koliko znaš. Predajajte svoje znanje tudi vi!