Profimedia

Otroci z ADHD se težje osredotočijo na naloge, imajo pogoste izbruhe energije, težave z organizacijo in hitreje podležejo frustracijam. Čeprav se simptomi lahko omilijo v odrasli dobi, motnja pogosto vpliva na celotno življenjsko pot posameznika – od šolskega uspeha do socialnih odnosov.

V zadnjih desetletjih se je v Sloveniji občutno povečalo število diagnosticiranih primerov ADHD. Nacionalna raziskava je pokazala, da se je med letoma 1997 in 2012 prevalenca – torej delež diagnosticiranih otrok – povečala za približno 4,8-krat. Leta 2012 je imelo ADHD približno 750 od 100.000 otrok, kar pomeni nekaj manj kot odstotek populacije med 7. in 12. letom starosti. Kasnejše ocene slovenskih strokovnjakov kažejo, da je prevalenca do leta 2020 dosegla približno en odstotek, kar se ujema s podatki iz zdravstvenih evidenc, čeprav novih nacionalnih epidemioloških raziskav niso opravili.

Porast diagnosticiranih primerov sproža številna vprašanja. Ali gre zgolj za to, da danes bolje prepoznamo simptome in da so starši ter učitelji bolj pozorni na odklone od običajnega vedenja? Ali pa na pojavnost vplivajo tudi sodobne življenjske navade, kot so zgodnja in pogosta izpostavljenost zaslonom, vse manj gibanja na prostem ter večja družbena in šolska pričakovanja? Med strokovnjaki se vse pogosteje odpira dilema, ali imajo tehnologija, digitalni mediji in nenehna stimulacija iz okolja le poslabševalno vlogo ali pa celo prispevajo k nastanku motnje.

Pixabay

ADHD in izpostavljenost zaslonom: kaj kažejo raziskave?

V zadnjih letih so znanstveniki veliko raziskovali, ali obstaja povezava med časom, ki ga otroci preživijo pred zasloni, in simptomi ADHD. Rezultati so precej enotni: daljša izpostavljenost zaslonom je povezana z več težavami s pozornostjo, impulzivnostjo in nemirom.

Študije pri predšolskih otrocih so še posebej opozorilne. Kanadski raziskovalci so ugotovili, da imajo otroci, ki preživijo več kot dve uri na dan pred televizijo, tablico ali računalnikom, skoraj osemkrat večjo verjetnost, da razvijejo znake ADHD, v primerjavi z vrstniki, ki so pred zasloni manj časa. Pri teh otrocih so z magnetno resonanco opazili tudi spremembe v beli možganovini – gre za področja, ki so ključna za jezik, branje, pisanje in sposobnost načrtovanja ter samonadzora. To pomeni, da pretiran zaslonski čas lahko vpliva celo na strukturo možganov v zgodnjem otroštvu.

Podobne rezultate so pokazale druge raziskave. Ena izmed njih je na primer spremljala otroke od zgodnjega otroštva in ugotovila, da daljše gledanje televizije pri eno- in triletnikih povečuje možnost, da bodo pri sedmih letih razvili težave s pozornostjo. Pri starejših otrocih in najstnikih pa se je pokazalo, da so televizija, videoigre in družbena omrežja povezani s slabšim spominom, težavami s koncentracijo in izrazitejšimi simptomi hiperaktivnosti.

Najobsežnejša in najnovejša raziskava, objavljena avgusta 2025 v ZDA, je zajela več kot 50.000 otrok in mladostnikov. Pokazala je, da imajo tisti, ki so za zasloni vsaj štiri ure na dan, za približno petino večje tveganje za pojav simptomov ADHD v primerjavi s tistimi, ki so pred zasloni manj časa. Pri tem so raziskovalci opozorili še na druge dejavnike: premalo gibanja, neredno spanje in prekratek spanec – vse to skupaj z dolgotrajnim sedenjem pred zasloni dodatno povečuje tveganje.

So zasloni vzrok ali motnjo le poslabšujejo?

Čeprav številne raziskave kažejo povezavo med pretiranim časom pred zasloni in simptomi ADHD, znanstveniki opozarjajo, da zasloni sami po sebi verjetno niso glavni vzrok za nastanek motnje. Bolj verjetno je, da lahko dolgotrajna uporaba tehnologije obstoječe težave poslabša ali jih naredi opaznejše. ADHD je namreč kompleksen pojav, pri katerem ima ključno vlogo genetika – v številnih primerih se motnja pojavlja v družinah, kar kaže na dedno komponento. Poleg genetske zasnove so pomembni nevrološki dejavniki, kot so razlike v delovanju možganskih prenašalcev in struktur, ki so zadolžene za nadzor impulzov in pozornosti.

Na razvoj ADHD lahko vplivajo tudi nekateri dejavniki v zgodnjem življenju. Mednje sodijo izpostavljenost škodljivim snovem v nosečnosti (na primer svincu ali nikotinu), prezgodnji porod ter nizka porodna teža, ki lahko vplivajo na razvoj možganov. Po drugi strani pa so nekateri pogosto omenjeni »vzroki«, kot sta gledanje televizije ali uživanje preveč sladkorja, po trenutnih znanstvenih dokazih neutemeljeni. To ne pomeni, da nimata nikakršnega vpliva na vedenje ali počutje otroka, vendar ne spadata med potrjene dejavnike, ki bi neposredno povzročali ADHD.

Profimedia

Zakaj je motnje ADHD vse več?

Pogostost ADHD pri šoloobveznih otrocih se v večini raziskav giblje med petimi in sedmimi odstotki, vendar se zdi, da teh primerov iz leta v leto zaznavamo več. Razlogov za porast je več in so precej prepleteni. Eden ključnih je vsekakor boljša diagnostika. Pred desetletji so otroci, ki so imeli težave s pozornostjo ali nemirom, pogosto ostali neopaženi ali pa so njihovo vedenje pripisali porednosti. Danes starši, učitelji in zdravstveni strokovnjaki simptome bolje poznajo, zato jih tudi pogosteje prepoznajo in otroka napotijo na specialistične preglede.

Pomembno vlogo imajo tudi spremembe življenjskih okoliščin. Otroci preživijo vse več časa pred zasloni, kar zmanjšuje priložnosti za gibanje, igro na prostem in dovolj kakovostnega spanca. Manj stika z naravo, več sedenja in večerni zaslonski dražljaji lahko dodatno obremenijo živčni sistem in še okrepijo težave s koncentracijo.

K porastu simptomov ADHD prispevajo tudi družbeni in šolski pritiski. Šolski sistem postavlja vse večje zahteve, otroci pa imajo hkrati vse manj časa za prosto igro in sprostitev. Tak pritisk lahko povzroči, da so težave s pozornostjo bolj izrazite in moteče, saj otrok v okolju, kjer je od njega nenehno zahtevana osredotočenost, težje sledi pričakovanjem.

Svojo vlogo imajo tudi širši okoljski in socialni dejavniki. Današnji življenjski slog je poln hitrih sprememb in neprestanih dražljajev. Mobilne naprave, družbena omrežja in digitalni mediji oblikujejo vsakdan otrok, pogosto pa nadomeščajo rutine, ki so včasih zagotavljale več strukture in varnosti. Namesto da bi tehnologija otroke umirila, jih lahko zaradi stalne stimulacije še bolj razburi in naredi njihove težave z zbranostjo še očitnejše.

Kaj lahko naredimo?

Kaj lahko torej kot starši in družba naredimo? Najpomembneje je, da pri uporabi tehnologije poiščemo ravnotežje. Otroci so danes obkroženi z zasloni, zato jih ni mogoče popolnoma izključiti iz njihovega vsakdana. Lahko pa starši poskrbijo, da zasloni ne prevladajo nad drugimi dejavnostmi. Ključno je spremljati tako količino časa kot tudi kakovost vsebin, ki jih otrok gleda. Kratke, primerne in poučne vsebine so veliko manj škodljive kot dolge ure pasivnega gledanja videov ali igranja nasilnih videoiger.

Strokovnjaki posebej opozarjajo na obdobje pred spanjem, ko naj otrok zaslonov ne bi uporabljal, saj modra svetloba in preveč dražljajev lahko porušijo spanec. Prav spanje je izjemno pomembno za otrokov razvoj, saj možganom omogoča počitek in utrjevanje naučenega. Poleg tega ima velik pomen gibanje. Otroci, ki preživijo dovolj časa na prostem, se igrajo z vrstniki, tekajo, kolesarijo ali se ukvarjajo s športom, imajo boljše možnosti za razvoj pozornosti in samonadzora. Raziskave priporočajo vsaj osem do petnajst ur gibanja na prostem na teden, kar pomeni nekaj ur skoraj vsak dan.

Pomembne so tudi kakovostne interakcije z otrokom. Skupno branje, pogovor in igrive dejavnosti ne krepijo le čustvene povezanosti, temveč otroku omogočajo vadbo koncentracije in razvijanje domišljije. Prav tako veliko štejejo redne dnevne rutine – urejen urnik spanja, obrokov in igre ustvarja občutek varnosti in stabilnosti, kar otroku olajša spoprijemanje z zahtevami vsakdana.

Zadnje raziskave kažejo, da lahko telesna aktivnost, dober spanec in urejene navade bistveno zmanjšajo negativen vpliv pretiranega zaslonskega časa na pojav simptomov ADHD. Zasloni sami niso glavni vzrok za motnjo, lahko pa njene simptome okrepijo, še posebej v zgodnjem otroštvu, ko so možgani v najbolj občutljivi fazi razvoja. Naraščanje primerov ADHD je zato treba razumeti širše – kot preplet genetskih dejavnikov, boljše diagnostike in sodobnega, digitalno obarvanega življenjskega sloga. Ko zaslone uravnotežimo s kakovostno igro, telesno dejavnostjo in dobro organiziranim ritmom dneva, lahko pomembno zmanjšamo tveganje in hkrati podpremo otrokove razvojne potrebe.

Pixabay