Brejc: V koaliciji se nič ne zgodi brez Janše; podrejen je tudi Stevanović
Nekdanji podpredsednik SDS Mihael Brejc ostro o današnji stranki, Zoranu Stevanoviću in Janezu Janši. Pojasnjuje tudi ozadje peticije "Stevo go home".
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Mihael Brejc se je po dolgih letih zunaj aktivne politike s peticijo za odstop Zorana Stevanovića vrnil v središče političnega spora. Nekdanji minister, poslanec, evropski poslanec, podpredsednik državnega zbora in dolgoletni podpredsednik SDS je v pogovoru za Svet24 povedal, da bi ob referendumu javno zagovarjal Stevanovićevo razrešitev. Predsedniku državnega zbora očita kršenje ustave, prelomljeno besedo volivcem in podrejenost Janezu Janši.
Govorili smo tudi o razmerju med Resni.co in SDS, notranjem delovanju njegove nekdanje stranke, razhodu z Janšo ter stanju politične kulture. Resni.co je označil za »privesek SDS«, Stevanovića za »kmeta na šahovnici« Janeza Jašne, za SDS pa dejal, da v njej po njegovih izkušnjah odloča en človek in da je razpravo zamenjalo potrjevanje predsednikovih stališč.
Brejc, ki je med letoma 1990 in 1993 vodil Varnostno-informativno službo, predhodnico današnje Sove, je izrazil tudi dvom o neodvisnosti današnje agencije in njeno razmerje do oblasti primerjal z nekdanjo Jugoslavijo. Čeprav pravi, da je še vedno »političen človek po duši«, vrnitev v aktivno politiko zavrača.
Če bo referendum o razrešitvi Zorana Stevanovića, boste javno zagovarjali njegov odstop?
Da. Mislim sicer, da predlog posvetovalnega referenduma v državnem zboru ne bo dobil potrebne večine. Če bodo opozicijske stranke nato same zbirale podpise, bi bilo lepo.
Kaj Stevanoviću najbolj zamerite?
Predsednik državnega zbora je prvi med enakimi, zato bi moral skrbeti za spoštovanje ustave in biti zgled. Zgrozilo me je, ko so štirje ustavni pravniki na seji parlamentarnega odbora soglasno opozorili na protiustavnost, Stevanović pa je nato v televizijskem nastopu dejal, da ga pravniki niso opozorili. To se je dogajalo v državnem zboru, ki ga vodi. Stalno ponavlja, da spoštuje ustavo, da je zanj sveta, a iz izpisa glasovanj je razvidno, da je glasoval proti dnevnemu redu, torej je kršil ustavo.
Požrl je svojo besedo, okoli prinesel svoje volivce in se pustil kupiti s položajem predsednika državnega zbora. Naredil bo vse, da zadrži ta položaj. Politično je ambiciozen, vendar slabo izobražen, nevzgojen in pogosto nekulturen. Je notoričen lažnivec in predvsem izvajalec. Janši ni treba niti z očesom migniti, Stevanović že ve, kako mora ravnati, da bo šefu všeč. V tem pogledu je politično nepomemben, kmet na šahovnici.
V koaliciji so peticijo povezali z Levico, SD in Svobodo. Kaj odgovarjate na te očitke?
Če bi se potrudili pogledati kronologijo, bi videli, da sem začel že sredi julija. Takrat sem na Facebooku objavil daljši kritični zapis v katerem sem opozoril, da Stevanović s svojim početjem ruši ugled parlamenta in škoduje Sloveniji. Za menoj ne stoji nobena stranka. Nimam ne ekipe ne denarja za veliko politično akcijo. Osnovno delo s spletom in domenami obvladam, za tehnično izvedbo pa sem potreboval pomoč. Oglasil se je mlajši človek, ki je bil pripravljen spletno stran postaviti brezplačno, in skupaj sva začela zbirati podpise. To je bila spletna različica stojnice na ulici.
Dovolj sem star, da bi bil lahko sam stric iz ozadja, a ga ni, ki bi stal za menoj, upal pa sem, da bo kdo stal pred menoj in začel z zbiranjem podpisov. Trditev o opozicijskih strankah je politično primitivna poteza: ko ne veš, kako odgovoriti na vsebino, začneš iskati skritega organizatorja.
Na drugi strani vas je Matej Grah iz Svobode pohvalil zaradi poguma in načelnosti. Kako ste sprejeli njegove besede?
Hvaležen sem mu za lepe besede. V politiki jih je človek redko deležen. Še bolj pa bi bil vesel, če bi stranke ljudem, ki so podpisali peticijo, pokazale, da njihovega glasu ne nameravajo preprosto pozabiti. Pozval sem jih, naj prevzamejo štafetno palico in zbiranje nadaljujejo.
Poklical me je Dušan Vučko iz Preroda in povedal, da bi se vključili. Oglasil se je tudi Matej Grah iz Svobode in dejal, da so pripravljeni nadaljevati akcijo. Podrobneje se še nismo pogovarjali. Ker ne uspem pregledati množice sporočil je možno, da se je oglasil še kdo. Upam, da se bom čez vikend prebil čez več kot tisoč sporočil.
Informacijski pooblaščenec je uvedel inšpekcijski postopek. Ste zaradi tega v skrbeh?
Postopek me ne skrbi. Izkoristil sem ustavno pravico do peticije. V čem je bistvena razlika, če bi imena zbiral na stojnici na ulici? Razlika je predvsem v načinu zbiranja. Seveda spletna peticija ni referendum, pri katerem volivec svojo identiteto izkaže z dokumentom in rezultat preverjajo pristojni organi.
Sodelavec je pregledoval vsak vnos. Če se je pojavil Miki Miška, Donald Trump ali kdo, ki se je z istega elektronskega naslova podpisal petkrat ali desetkrat, smo takšne vnose odstranili oziroma upoštevali samo enega. Uporabili smo preprosto, splošno dostopno in finančno nezahtevno rešitev. Kritike zaradi izmišljenih imen so zlonamerne in so pokazale predvsem, kako zelo je nekatere presenetila hitrost zbiranja podpisov, predvsem pa veličasten odziv javnosti. Hvala, dragi podpisniki.
Kako je prišlo do vdora, po katerem ste zaprli spletni obrazec?
Sodelavec me je opozoril, da vnosov nenadoma ni mogel več pregledovati posamično. Prihajali so drug za drugim, več tisoč v slabi uri. Preveril je, od kod prihajajo, in mi sporočil, da najprej iz Izraela in nato še iz Indije. Takrat sem rekel, naj obrazec takoj zapre.
Prepričan sem, da bi brez tega tisti dan presegli 100.000 podpisov in da bi se zbiranje nadaljevalo.
Menim, da se je oblast tega prestrašila in uporabila Black Cube. To je moja ocena. V takšnih razmerah zbiranja nismo mogli nadaljevati.
Kaj je peticija po vašem mnenju dosegla? Boste z njo nadaljevali?
Prvi cilj je dosežen. Zbrali smo veliko število podpisov in prebudili množico, ki je začela razmišljati o tem, kaj počne oblast. Ljudje mi pišejo, me ustavljajo na ulici in sprašujejo, kako bi se še lahko podpisali. Obvestili so me tudi o samoiniciativnem zbiranju podpisov v posameznih okoljih.
Že od začetka sem vedel, da Stevanović ne bi odstopil niti ob 200.000 podpisih. Ti ljudje so debelokožci, njihova politična kultura je tako nizka, da ne čutijo odgovornosti. Nekoč je poslanec odstopil zaradi sendviča, danes pa imamo eklatantno kršitev ustave in se nič ne zgodi. Še bolj žalostno je, da SDS, Msi, Fokus, Demokrati to podpirajo. Kršitev ustave jih prav nič ne moti.
Je Stevanović po vašem mnenju za Janeza Janšo nujno zlo ali priročen partner?
Ko se je Stevanović po volitvah pogajal z Robertom Golobom, je zahteval položaj predsednika državnega zbora. Golob ga je zavrnil, Janša pa je njegovo zahtevo sprejel, ker je za oblast pripravljen narediti vse. Sprejel je tudi to, da nam takšen človek dela sramoto in meče slabo luč na koalicijo.
Reči SDS ni prava beseda, ker dejansko o vsem odloča le en človek, vsi ostali so kmetje na šahovnici. V SDS ni različnih mnenj, je samo eno.
Stevanovićeve izjave o Moskvi, Natu in podobnih temah so pasje bombice, s katerimi si ustvarja videz samostojnosti. Tudi če bi bil razrešen, se ne bi veliko spremenilo. Janše Stevanovićev položaj ne skrbi, čeprav mu politično škoduje. Koalicija ima dovolj glasov, da bi izbrala drugega predsednika državnega zbora, vendar Janša te potrebe ne čuti. Dokler bo želel, da Stevanović ostane, bo ostal. Ko se bo odločil drugače, ga ne bo več.
Sova je ob zahtevah za parlamentarno preiskavo zatrdila, da deluje strokovno in zakonito. Kako vi gledate na ravnanje policije in Sove v aferi Black Cube?
Policija Janše v zadevi Black Cube še ni zaslišala. Sova po mojem ne bo naredila nič, ker je njen predstojnik Janšev človek in ni neodvisna oseba. Položaj je zelo podoben tistemu v komunistični Jugoslaviji, kjer je šef službe državne varnosti ni poročal ministru, temveč šefu partije. Danes imamo podoben položaj. Sova bo storila samo tisto, kar bo v skladu z Janševimi zahtevami. Čim dlje bo Janša na oblasti, bolj bo Sova
podobna nekdanji politični policiji.
Kako dolgo lahko po vašem mnenju takšna vlada zdrži?
Lahko tudi ves mandat. Tudi z manjšinsko vlado se lahko pride do konca mandata. Veliko bo odvisno od opozicije. Če bo začela uporabljati metode, kakršne je SDS uporabljala v preteklosti, bodo sledile blokade parlamentarnega dela, obstrukcije, referendumi in še kaj. Opozicija lahko sistematično obstruira delovna telesa in plenarne seje. To je izjemno močno orožje, ki lahko koaliciji resno oteži delo. Janša to prav dobro ve in morda bo o vsem še enkrat premislil in ravnal drugače, čeprav dvomim.
SDS ste pomagali graditi. Kaj se je po vašem mnenju zgodilo s stranko, v katero ste vstopili?
Ko sem se leta 1994 vključil v socialdemokrtsko stranko (SDSS), je imela štiri poslance in približno 2000 članov. Predsednik vlade Janez Drnovšek me je vabil v svojo vlado in mi ponujal tudi veleposlaniško mesto, vendar sem te možnosti zavrnil. Odločil sem se pomagati Pučniku oziroma Janši, ker je bila slovenska desnica tedaj na tleh, nekdanje politične strukture pa so imele Politično, ekonomsko in informacijsko moč.
Pred tem sem precej tvegal, ko sem prevzel vodenje Varnostno-informativne službe. Približno 600-člansko nekdanjo službo državne varnosti je bilo treba reorganizirati in pripraviti na spopad z Jugoslovansko ljudsko armado. Zdelo se mi je škoda, da bi se po vsem tem država razvijala tako, kot bi si želela nekdanja partija v različnih preoblekah. Prihajam iz partizanske družine, prav tako moja žena, toda tedanja stranka ni bila klasična desnica. Bila je socialdemokratska stranka, ki sta jo zaznamovala France Tomšič in Jože Pučnik.
V razvoj stranke sem vložil veliko dela tudi pri njenem umeščanju v evropski politični prostor. Janša si je sprva želel članstva v Socialistični internacionali. Ko sva se v New Yorku udeležila njenega zasedanja in sem v dvorani zagledal delegacije nekdanjih komunističnih strank, sem mu dejal: »Janez, tukaj nimava kaj početi.« Odšel sem in v dvorano nisem več stopil, Janša pa se je boril, da bi SDSS dobila status opazovalca. Pozneje smo spremenili ime in iskali prostor na evropski desnici. Sam sem se angažiral v Konvenciji o prihodnosti Evrope, da so v tujini spoznali naša stališča in videli, da nismo skrajna desnica. Tako smo se približali Evropski ljudski stranki.
SDS se ni spremenila čez noč. Na začetku so bile na sejah vodstva živahne razprave, nato jih je bilo vse manj. Na izvršilnem odboru je imel predsednik enourni govor, kritične ga odziva, razen mojega, ni bilo. Člani vodstva so le potrjevali, hvalili in poveličevali njegove zamisli. Sam sem bil edini, ki je razpravljal in imel drugačno mnenje od Janše. Vsakič, ko se je to zgodilo, so se pojavili Zver, Grims, Kovačič in še kdo, ki so »do zadnje kaplje krvi« branili Janševo stališče.
Stranka se je z leti vse bolj odmikala od desne sredine in sodi danes med skrajno desne stranke. Glede na strmo hierarhično strukturo in več kot tri desetletja istega predsednika se sama po sebi nudi primerjava z Zveze komunistov. V SDS je tudi veliko nekdanjih komunistov, zato se v takšnem okolju očitno dobro počutijo.
Iz SDS ste formalno izstopili maja 2012, odnosi z Janšo pa so se pretrgali že ob ustanavljanju stranke Gregorja Viranta. Kako se je to zgodilo?
Ko mi je zet povedal, da namerava ustanoviti stranko, sem mu to odsvetoval. Janša mi ni verjel, da je to Gregorjev projekt in ne moj in mi pripisal sodelovanje pri nastanku nove stranke. V hipu in seveda v nasprotju s statutom SDS nisem imel več dostopa do internega omrežja, nisem dobil vabil na izvršilni odbor in svet stranke. Kot dolgoletnega člana bi morači sprožiti proti meni ustrezen postopek in se nato na organih stranke odločiti. Ko sem videl, da Janša ne spoštuje statuta stranke, sem izstopil iz stranke. Nihče od članov vodstva ni niti pisnil, saj ima vodja vedno prav, ko pogosto reče tovariš Černač.
Nazadnje sva se z Janšo videla na strankarski prireditvi v Domžalah jeseni 2011. Po koncu je šel mimo mene. Od takrat se nisva ne slišala ne videla.
Sedanji parlament ste opisali kot »balkansko krčmo«, Žan Mahnič pa vas je označil za »odsluženi politični fosil«. Kako vidite tovrstne obračune?
Tudi v mojem času so bili poslanci, katerih politična kultura ni bila primerna državnemu zboru, žal je bilo največ takšnih iz moje stranke. Kot predsedujoči sem jim vzel besedo, kadar so govorili stvari, ki niso sodile v parlament, zaradi česar sem se mnogim zameril.
Izraz balkanska krčma ni žaljivka. Miroslav Krleža je pred sto leti z njim opisal gostilniški prostor, kjer se po tem, ko ugasne luč, začne klanje. Luč pomeni pravni red in politično kulturo, tema pa brezvladje in kaos. Stevanović je dejal, da je balkanska krčma moja slika. Stevanovič je slabo izobražen in nerazgledan, zato me ne čudi, da tega ni vedel.
Slovenija je demokratična država, dobršen del njenih politikov pa nima pojma o demokratični politični kulturi, kar se vidi v njihovem besednjaku in ravnanju.
Mahničem je primitiven, nekulture in nevzgojen. S takimi ljudmi se ne ukvarjam in mi je vseeno kaj govoričijo. Ko me je nekdo vprašal, kako odgovarjam na takšne napade, sem s spomnil Aristotelovega reka: človek ne more biti jezen na osla, če ga brcne.
Nekoč smo v SDS Milanu Kučanu očitali besede o politični diskreditaciji, diskvalifikaciji in likvidaciji. Danes SDS uporablja isti vzorec. Najprej so skušali diskvalificirati peticijo, sledila je diskreditacija, kjer ubogi lakaji kar tekmujejo v žalitvah.
Se spomnite, kaj se je zgodilo s pokojnim celjskim športnim delavcem Dušanom Kondo. Resni.ca je govorila o domnevnih milijonskih oziroma sedemmestnih podkupninah, kar je bila to čista laž. Poslanec Resnice je Kondo omenil kot človeka, s katerim naj bi se pogovarjal o podkupovanju, Konda pa je pozneje naredil samomor. Tako daleč lahko pridejo politične diskvalifikacije. Vse življenje se je ukvarjal s športom, ljudje so ga spoštovali, vendar ni prenesel umazanije, ki se je zlila nanj. Poslanci Resnice, ki so odgovorni za njegovo smrt, delajo naprej, kota da se ni nič zgodilo. Kaj je v tej zvezi storila policija pa ne vem. Najbrž nič.
Kdo vam je danes politično najbližje?
Nobena stranka kot celota. Vsako vlado ocenjujem po kakovosti življenja, ki jo omogoča ljudem. Nisem volivec Levice, vendar je treba Luki Mescu priznati vztrajnost pri minimalni plači, božičnici in dolgotrajni oskrbi. Prav se mi zdi, da ljudje za svoje delo dobijo več, četudi to pomeni nekoliko manjši delež za kapital. Uspeh prejšnje vlade Renaultova proizvodnja v Novem mestu ter velike naložbe farmacevtskih velikanov. Trditi, da vse to ne pomeni nič, ni pošteno. Ne zanima me strankarska etiketa, ampak kaj je nekdo dejansko naredil za ljudi in državo.
Po drugi strani sem evidentiranje delovnega časa javno označil za popolno neumnost. Takšno beleženje smo poznali že v Jugoslaviji. Obrazci so nekaj časa ležali v omari, nato v kleti ali na podstrešju, nihče pa jih ni uporabljal. Politika se nasploh premalo opira na domače strokovno znanje.
Javnomnenjske ankete kažejo, da je podpora strankam kljub političnim pretresom približno enaka kot ob volitvah. Kako to komentirate?
Težko to komentiram, ker tem raziskavam ne zaupam. Metodološko so šibke. Če je vprašanih približno 700 ljudi, želim vedeti, po kakšnem ključu so bile izbrane telefonske številke in ali vzorec res ustreza volilnemu telesu. Nekoč so resne predvolilne raziskave vključevale okoli 1200 ljudi, struktura vprašanih pa je upoštevala starost, okolje in druge značilnosti volilnega telesa, danes pa nič ne vemo o vzorcu.
Še manj so vredne lestvice priljubljenosti, pri katerih anketar ljudem našteva imena. Tudi sam nekaterih novih ministrov in poslancev ne poznam dovolj, da bi jih pošteno ocenil, kaj šele nekdo, ki politike ne spremlja vsak dan.
Kaj menite o številu referendumov, ki se nam obeta?
Referendum je odločanje ljudstva in sam po sebi ne more biti zloraba. Lahko pa ga uporabiš za ustvarjanje zmede. Takoj ko je bilo jasno, da bo 11. oktobra referendum, sem napovedal, da bo SDS predlagala še celo kopico drugih. Pri več vprašanjih hkrati se ljudje težko poglobijo v vse vsebine, zato se pogosto odločajo po tem, kateremu politiku zaupajo. Če je glasovanj preveč, pade tudi motivacija za udeležbo. Po mojem je takšna zmeda ustvarjena načrtno.
Je peticija prvi korak k vaši vrnitvi v aktivno politiko?
Nikakor. Nimam nobenih političnih ambicij, čeprav sem še vedno političen človek po duši. Mislil sem, da bo pobudo prevzel kdo od mlajših, pa je ni. Od leta 2009, ko sem odšel iz aktivne politike, živim zelo kakovostno. Sodelujem na mednarodnih forumih in v strokovnih skupinah, kjer se je treba na razprave resno pripraviti. To okolje mi je blizu in je prijetnejše od domače politike. Raje igram golf in pišem knjige
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
