Alpinist Habjan: Kot v gostilni, to je nesprejemljivo, to ne sodi v gore
Slovenski gorski reševalci so imeli že julija polne roke dela, a statistika kaže, da se število nesreč avgusta še poviša. Spregovorili smo z izkušenim alpinistom Miho Habjanom.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Število nesreč, zaradi katerih so morali v slovenskih gorah letos posredovati gorski reševalci, se je že do avgusta približalo številki 500. Kot so pred dnevi za STA opozorili na Gorski reševalni zvezi Slovenije, število nesreč v gorah iz leta v leto narašča, ob tem pa statistika preteklih let kaže, da se število nesreč v avgustu v primerjavi z julijem še nekoliko poveča, kar je povezano s povečevanjem števila obiskovalcev gora.
V večini primerov sta med razlogi za reševanje nepoznavanje terena in zdrs, povečuje se tudi reševanje nepoškodovanih, so dodali. Med lokacijami posredovanja izpostavljajo območje Triglava in Triglavskih jezer v Julijskih Alpah in območje Kamniško-Savinjskih Alp.
V luči dogajanja ni odveč znova opozoriti na pasti, ki nas lahko čakajo v visokogorju, pa tudi ali predvsem na ustrezno ravnanje samih pohodnikov, ki zaradi lastne malomarnosti ali ošabnosti pogosto izzivajo usodo, pri čemer na kocko ne postavljajo zgolj lastnih življenj, temveč tudi življenja tistih, ki jih morajo reševati. Tu in tam se pojavljajo tudi primeri, ki pod vprašaj postavljajo samo obnašanje planincev.
Zgodi se, da mora v gorskih kočah posredovati policija
»Morda je 'nujno' premočna beseda, a lepo in prav je, da se, po domače povedano, lepo obnašamo,« je v pogovoru za Svet24 poudaril strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije za področje Vodniške komisije in Komisije za alpinizem Miha Habjan. Že stara planinska olika je, da se »v gorah pozdravljamo, da damo starejšim prednost, se umaknemo. Da absolutno vse smeti odnesemo nazaj v dolino.«
Habjan je omenil tudi, da tudi »prekomerno uživanje alkoholnih pijač, da ne rečem še česa drugega, ne sodi v gorsko okolje.« Ob tem je priznal, da se v gorovje podajajo ljudje iz različnih okolij in z različnimi izkušnjami, tudi odnosom. »Žal, nedavno nas je opozorila slovenska policija, da pride tudi do posredovanj v gorskih kočah zaradi izgredov. Kot morda v dolini v nekih bifejih, ko se nekdo napije, se žal zdaj to dogaja tudi v gorskih kočah, kar je pa seveda tudi s stališča PZS seveda nesprejemljivo, to ne sodi v gore.«
Ali sem kos turi? Ji je kos prijatelj?
»Prva stvar, ki bi jo opozoril, da se mora človek vprašati, kam pravzaprav gre in ali je temu cilju dorasel, ali je dovolj izkušen, ali ima dovolj znanja,« pa je Habjan dejal glede bistvene stvari, ki jo gora terja od planinca. Kot drugo ključno stvar je izpostavil, da se mora planinec vprašati tudi, s kom se podaja v goro. Ali je tudi njegov spremljevalec ustrezno usposobljen za turo, ali je »kos temu izzivu. »Če je to pritrdilno, potem sledijo vse ostale stvari, od opreme, vremena, koče in logistike.«
Do nesreč v gorah ob tem vodi tudi »precenjevanje svojih sposobnosti in svojega dometa izkušenj.« Kot je pojasnil Habjan, se lahko v gorah praviloma zgodi veliko nepričakovanih stvari, tako lahko še najbolj izkušene vedno kaj preseneti. »Seveda z izkušnjami se lahko na te stvari lažje in bolj pravilno odzivamo, ker zaradi predhodnih tur sprejemamo boljše odločitve.«
Če pa je nekdo začetnik, lahko pogosto preceni svoje sposobnosti, si izbere pretežke ture ali pa stori »taktično« napako, da se na pot denimo odpravi prepozno, si tam, kamor odhaja, ni uredil rezervacije, nima ustrezne opreme, dovolj hrane in pijače. »Veliko stvari je, ki lahko gredo narobe.«
Poletne pasti v gorah
Kar zadeva trenutne razmere, so velika težava predvsem vročina in vremenski preobrati. »Če je telo utrujeno, dehidrirano, se tudi naši kognitivni, miselni procesi upočasnijo, posledično lahko začnemo sprejemati slabše odločitve, kar pa lahko pomeni tudi neke sekundarne, terciarne probleme,« je glede visokih temperatur pojasnil Habjan. »V gorah je praviloma res nekoliko manj vroče, a je naša fizična aktivnost toliko večja, zato se naše telo bolj segreva, se znojimo. Tudi v hribih, zlasti če hodimo po soncu, je lahko zelo vroče.«
Izpostavil je še možnost udara strele, ki je v času vremenskih preobratov in popoldanskih neviht vedno prisotna. »Ni nenavadno, da po vročinskem valu v par dneh, če pride kakšna hladna fronta s severa, tudi na Kredarici sneži. Je redko, a ni nenavadno. Lahko se tudi zelo ohladi, skale postanejo mokre, spolzke, zlasti tam, kjer so zelo uhojene. Če se zelo ohladi in če smo bili premalo oblečeni, lahko imamo problem.«
V visokogorje se je tako treba odpraviti dovolj zgodaj. Habjan svetuje celo 2. ali 3. uro, ali pa še bolj zgodaj, »če imamo daljšo pot do izhodišča.« To je še toliko bolj pomembno, če so napovedane popoldanske nevihte, saj bo lahko pohodnik pravočasno z vrhov, grebenov in drugih izpostavljenih območij ter bo že na poti nazaj v dolino oziroma v bližini kakšne koče.
Pozoren je treba biti tudi na morebitne stike z živalmi, ugrize kač, insekte. Veliko težavo lahko predstavlja tudi padajoče kamenje, »naši hribi so iz apnenca ne najboljše čvrstosti«, zato je treba v visokogorju, zlasti na zelo zahtevnih poteh, »praviloma vedno pričakovati možnost padajočega kamna. Tudi če ni ljudi nad nami, so lahko živali in lahko kaj pade. Čelada je minimalen ukrep.«
V trgovino skupaj z nogavico
Gorski reševalci z visokogorja še vedno prepogosto rešujejo neprimerno obute pohodnike, čeprav se opozorila glede obutve vrstijo že leta. Po besedah Habjana je na kakšno sredogorje še možno s tekaškimi copati in čevlji do gležnjev, »čim pa se podamo v visokogorje, mora pa biti to že praviloma pohodni čevelj, praviloma čez gležnje z ustreznim podplatom.«
V primeru daljših tur je pomembno še, da se čevelj predhodno »uhodi,« če gre torej za nov čevelj, je treba najprej na kakšen enourni pohod, »po par takih turah pa lahko gremo tudi na neko daljšo, zahtevnejšo turo.«
Kar zadeva nakup planinskih čevljev, si je treba v trgovini vzeti čas, nič ni narobe, če se človek pripravi že doma. »Danes na spletu lahko dobimo veliko koristnih informacij, seveda moramo vedno paziti, kje te poberemo.« V trgovino je nato treba vzeti tudi nogavice, ki jih bo pohodnik uporabljal na turi. »Dobili bomo boljši občutek, lažje bomo nekako simulirali konkretne razmere. Vzeti si je treba čas, poskusiti, malo stopiti na prste, na pete, boljše trgovine imajo tudi stopničke. Že v trgovini je treba narediti par korakov, da vidimo, kako se naša noga odziva.«
Kaj pa oblačila?
Tudi pri oblačilih veljajo nekatera splošna pravila. Zdaj ko je vrhunec poletne sezone, so možne tudi kratke hlače, če ne gre ravno za pohodnike začetnike, predvsem pa naj bodo oblačila »iz ustreznih materialov, naj vpijajo vlago, naj se hitro sušijo. Ne smemo pa pozabiti, da se lahko v gorah vreme zelo hitro spremeni.« Habjan je ob tem opozoril, da je lahko v kakšni alpski dolini zjutraj, tudi če je drugod čez dan 35 stopinj, vsega 15 stopinj Celzija. »Zelo hitro lahko pihne tudi veter, zato potrebujemo tudi kakšno vetrovko. Če so napovedane popoldanske nevihte, je to še toliko bolj pomembno, v takem primeru v nahrbtnik morda sodijo tudi kapa ali celo rokavice.«
S sabo je treba imeti tudi kakšno rezervno majico, da se lahko pohodnik v koči preobleče. »Če se podajamo za več dni, je treba poskrbeti za tako imenovane prve sloje, dodatno perilo in tudi dolge hlače.«
Ključna tekočina, a v nahrbtnik sodi še kaj drugega
Ne gre seveda samo za obutev in oblačila, treba je poskrbeti tudi za nahrbtnik, pomembna je predvsem pijača. »Moramo se pozanimati, če bo na naši poti tudi kakšna koča, če bo, potem nam ni treba vzeti preveč tekočine in hrane, ker jo lahko tam kupimo, sicer pa je treba vse vzeti s sabo.«
Lahko pohodnik, če ga kaj preseneti in mu zmanjka tekočine, pije iz vodnih virov na poti? Habjan bi bil glede tega pazljiv. »Težko je reči absolutno da ali ne,« je poudaril ter dodal, da v nekem ruralnem okolju in če se v okolici pase živina, »raje ne.« »Če smo vzeli premalo pijače ali nismo vzeli vse potrebne opreme, smo ga pobiksali že v pripravah, v tem primeru si je treba včasih reči 'tole bo lekcija, tukaj se še slikamo, popijemo, kar imamo, se obrnemo za 180 stopinj in gremo nazaj v dolino. Gore bodo tukaj še naslednji vikend, pa tudi drugo leto, pa se bomo drugič bolje pripravili'.«
Kot rečeno, v nahrbtnik sodi tudi rezervno oblačilo, pa varovalna obleka v primeru slabega vremena. »Tudi prva pomoč, če gremo v visokogorje ali na daljšo turo, pa tudi še ena svetilka, v teh razmerah je treba imeti tudi zaščito za sonce, zaščito za ustnice, sončna očala,« je naštel Habjan ter znova poudaril, da so v visokogorju »skoraj obvezne rokavice in kapa.« Koristna je tudi oprema za navigacijo, planinska karta, »mogoče tudi kompas. Vse te reči se moramo doma naučiti uporabljati.«
Habjan je poudaril še, da z elektronskimi napravami na turah ne gre pretiravati, a če jih že imamo, je treba poskrbeti, da so baterije polne in morda s seboj vzeti še kakšno dodatno baterijo. »Ne smemo pa pozabiti na osebni dokument in nekaj denarja, še posebej če gremo na kočo.«
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
