VIDEO: Lojze Milosavljevič z avtom čez mejo v Oman in na varno v domovino
V Združenih arabskih emiratih se je v teh dneh v zagati znašel tudi priznani slovenski košarkarski skavt Lojze Milosavljevič. Za Svet24 je opisal svojo izkušnjo.
Na Bližnjem vzhodu, zlasti v zalivskih državah, je v teh dneh obtičalo veliko število potnikov, turistov in drugih, med njimi tudi številni Slovenci. Po podatkih slovenskega ministrstva za zunanje in evropske zadeve se je na ministrstvo in na slovensko veleposlaništvo v Abu Dabiju doslej javilo več kot 700 slovenskih državljank in državljanov. Ob tem na ministrstvu ocenjujejo, da jih je še približno 100 v Omanu in v nekaterih drugih državah v regiji.
Letalski promet se je namreč zaradi zaprtja zračnega prostora ustavil, a ne povsem, saj so omejeno količino letov v ponedeljek uspeli izvesti z letališč v Omanu. Z enim od teh letov je končno v domovino prispel tudi Lojze Milosavljevič, priznan košarkarski skavt, ki v ligi NBA deluje že od leta 1997. Med drugim je bil tudi skavt nekdanjega kluba Luke Dončića Dallas Mavericks, danes pa dela za univerzo Kansas State University.
Iz Abu Dabija v Dubaj, nato v Oman
Lojze Milosavljevič, ki je bil v Abu Dabiju, prestolnici Združenih arabskih emiratih, službeno, saj je tam spremljal večji mladinski košarkarski turnir, je za Svet24 opisal svoje zadnje dneve na Arabskem polotoku. Vse skupaj se je začelo po prvem dnevu tekmovanja, torej v soboto, ko sta ZDA in Izrael začeli bombardirati Iran ter ga je letalska družba Lufthansa obvestila, da je njegov let odpovedan.
Nemudoma je začel iskali drugo rešitev, da bi se lahko vrnil domov. Takoj je poklical svojega agenta na turistični agenciji Promo Global, kjer so mu končno »fantastično uredili povratek,« a ga je še prej čakala prava mala odisejada.
Sprva so mu na agenciji uspeli urediti novo letalsko karto iz Dubaja v Beograd. Tako se je iz Abu Dabija s taksijem podal v Dubaj, kjer pa je, ko je »stopil iz taksija,« izvedel, da so letališče zaprli. Skupaj s še dvema italijanskima kolegoma, prav tako skavtoma, je pristal v hotelu, kjer so začeli iskati novo rešitev. Že sredi noči jih je prebudil alarm, vsi gostje pa so morali v kleti, a to niso prava zaklonišča, je pojasnil.
»Sredi noči sem se odločil, da na tleh na betonu nima smisla ležati,« je poudaril Milosavljevič in dodal, da se jih je kar nekaj vrnilo v sobe, saj je bilo razmeroma mirno. S prijateljema so se zjutraj nato odpravili na hotelski zajtrk, kjer je padla končna odločitev, da vzamejo taksi in se odpravijo na mejo z Omanom ter poskušajo od tam odleteti z Arabskega polotoka.
Rešitev v podobi taksista in »poslovnega partnerja« Murata
Trojica je tako s taksijem prispela na mejo z Omanom, a voznik ni smel čez mejo, tako so se naprej odpravili peš. Na njihovo veliko srečo je z druge strani na mejo potnike ravno takrat pripeljal neki taksist iz Omana, ki jim je ponudil pomoč, vožnjo do omanske prestolnice Maskat. Kot se je izkazalo, je bila pomoč še kako potrebna.
»Taksist Murat je bil pravi Arabec, ki se je 'cenkal',« je opisal Milosavljevič in poudaril, da jim je ceno uspelo znižati za 100 dolarjev, in sicer na skupno 700 dolarjev, a so bili na koncu, ko jih je pripeljal, »tako veseli, da smo mu dali še bonus.« »To je bilo najbolje plačanih 700 dolarjev, ki sem jih kadar koli porabil,« je poudaril.
Brez Murata namreč najverjetneje niti ne bi prestopili meje. »Pomagal nam je, da smo sploh dobili vstopne vizume za Oman.« Po besedah Milosavljeviča je namreč omanskim carinikom razlagal in tvezil, da so to njegovi poslovni gostje ali nekaj podobnega, govoril je namreč arabsko. Želeli so jih že zavrniti, a je Murat »krilil z rokami, ne vem, kaj mu je govoril,« dokler ni carinik končno skeniral njihovih potnih listin, jim dal štampiljke in jih spustil na drugo stran.
Milosavljevič je nato znova zavrtel številko agenta, da je potrdil nakup kart, ki so jih že imeli rezervirane, že malo pozneje, ko so bili na poti proti Maskatu, pa so izvedeli, da so mejo zaprli, a zanje to ni več predstavljalo težave. Trojica je še istega večera iz Maskata letela v Džido v Savdski Arabiji, tam prespala v hotelu na letališču, v ponedeljek zjutraj poletela še v Istanbul, od tam pa popoldne v Slovenijo. »Zdaj sem tukaj.«
Ni se počutil ogroženo
Kot je še opisal Milosavljevič, je bila sama vožnja iz Dubaja v Maskat razmeroma mirna, pretiranih nevarnosti na avtocestah ni bilo čutiti, bile so le nekoliko bolj prazne, saj Iranci povečini ciljajo mesta, »najbolj Dubaj.«
A je bilo slišati, kako na nebu prestrezajo rakete in drone, od katerih jih majhno število prebije obrambo. »Je bilo kar pestro, ni prijetno tega poslušati, upam, da se bodo uspeli čim prej vrniti tudi vsi ostali naši državljani. Mi smo malo tvegali, šli smo z avtom na pot, ampak moram reči, da se nam je izplačalo.«
Na splošno se Milosavljevič tam ni počutil ogroženega, tudi ljudje so se mu zdeli precej mirni, uslužbenci v hotelih pa so bili prijazni. Je imel pa negativno izkušnjo s slovenskim veleposlaništvom v Abu Dabiju, kjer se po njegovih besedah niso odzvali na klice, niti klica nato niso vrnili. »To sem bil malo razočaran, verjetno so imeli ogromno klicev, a človek vsaj pričakuje, da te po določenem času pokličejo nazaj.«
Je pa Milosavljevič pohvalil turistično agencijo Promo Global in svojega agenta »Marjana,« ki so poskrbeli za vse tri, tudi oba Italijana, »ker je bilo zelo težko dobiti karte.«
Razodel je še, da ima za sabo veliko potovanj, a je bila to zanj povsem nova izkušnja, v skrbeh pa so bili tako njegovi domači kot prijatelji, ki so mu pošiljali sporočila. »To mi je veliko pomagalo.«
Milosavljevič je ob tem Slovencem položil na dušo, da res »mirno, lepo živimo v Sloveniji, ampak moramo biti vseeno boljo pozorni, kaj se dogaja. Nočem nikogar strašiti, a se moramo bolj zavedati, da se svet hitro spreminja. Upam, da vojna, ki se spodaj dogaja, ne pride do nas, ampak nikoli ne veš, moramo biti pripravljeni na vse. Upam pa, da se čim prej konča.«
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.