omrežje X

Sedemnajsti maj je bil izbran v spomin na prvi množični pomor nad Slovenci s strani komunistov. Partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so takrat umorili 53 ljudi, od tega 49 oseb romske ter štiri osebe slovenske narodnosti. Med žrtvami je bilo 26 odraslih, dva mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med odraslimi umorjenimi je bila tudi ženska v osmem mesecu nosečnosti.

Tudi o tem je te dni tekla beseda v parlamentu, na seji komisije za peticije, ki jo vodi poslanec SDS Jože Tanko. Ta je bila sklicana, ker je ministrstvo za obrambo konec marca posmrtne ostanke iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico iz kleti komunale v Kočevju preneslo v državno kostnico v Škofji Loki. Ta prenos pa je bil kljub napovedim o iskanju soglasja s svojci in širšo javnostjo izveden enostransko, brez predhodnega dogovora o končni lokaciji pokopa. Ostanki žrtev še vedno ostajajo v vrečah, njihove duše pa brez miru.

Spominski park naj se postavi na državnem zemljišču v Ljubljani

Vabljeni na sejo (zgodovinar Mitja Ferenc, predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin in predstavnik zaveze Peter Sušnik ter predsednik Društva Združeni ob lipi sprave Janez Juhant) so bili kritični do aktualne vlade Roberta Goloba, predsednice republike Nataše Pirc Musar in ljubljanskega župana Jankovića. Kot so dejali, bi pokop žrtev na ljubljanskih Žalah Ljubljano uveljavil kot resnično prestolnico. Zato so koalicijo pozvali, naj izrazi javno nasprotovanje Jankovićevim stališčem. Ta namreč grobo nasprotuje vsem pozivom in prizadevanjem, da bi bile žrtve komunističnih pobojev pokopane v Ljubljani. Predlagali so, naj vladajoči mimo župana na državnem zemljišču v Ljubljani tem žrtvam postavijo spominski park.

Z njimi so se strinjali tudi svojci žrtev, ki so povedali, da jih je odločitev ministra za obrambo Boruta Sajovica o prestavitvi posmrtnih ostankov brez njihovega soglasja prizadela. Zločincem so, kot so dejali, odpustili, a se zaradi ravnanja politike počutijo drugorazredne.

Kako se tudi ne bi, ko pa vlada Roberta Goloba grobo zanika zločine komunističnega režima, kar je jasno pokazala tudi predlani, z že prej omenjeno ukinitvijo 17. maja kot dneva spomina na žrtve komunizma.

Resolucija Evropskega parlamenta

Ta tema se je sicer že v preteklem mandatu odprla tudi v Evropskem parlamentu. Vodja slovenske delegacije SDS v Evropskem parlamentu in podpredsednica poslanske skupine Evropske ljudske stranke pravi, da v EP potekajo zaključna pogajanja o resoluciji za ohranitev spomina na žrtve komunizma v Sloveniji: »Po dveh letih vztrajanja se proces približuje koncu. Pot je bila dolga in težka, a uspelo nam je več, kot smo pričakovali.« Ob tem je izpostavila peticijo, ki jo je formalno vložil dr. Mitja Ferenc.

Po februarski obravnavi peticije v Evropskem parlamentu je ta slovenski vladi posredoval poziv za pojasnilo o ukinitvi dneva spomina. Vlada Roberta Goloba se na poziv sploh ni odzvala, zato se je druga obravnava zaključila s sklepom, da odbor pripravi resolucijo, najmočnejši instrument Evropskega parlamenta. Besedilo omenjene resolucije pa nastaja prav v pisarni Romane Tomc, ki ob tem pravi: »Ves trud, ki ga zadnji dve leti vlagam v to delo, je odziv na klic na pomoč. Korak za korakom, če ne gre doma, pa zunaj naših meja, težim k temu, kar je v tej zgodbi najpomembnejše. Da žrtve komunizma, med njimi otroci, ženske, celo nosečnice, mladi, moški, dobijo pravico do pokopa, do svojega groba, do spoštljivega spomina.« Ker smo ljudje!