Avtor prve Prekmurje, ki je izšla leta 1921, je dr. Matija Slavič, referent za Prekmurje, ki je sodeloval na mirovni konferenci v Parizu, zbornik Slovenska Krajina, ki je izšel 1935, pa je uredil etnolog Vilko Novak. O tem, kako ključni sta obe za približevanje razumevanja dogajanja ob zgodovinski prelomnici prekmurskih Slovencev za to pokrajino in za ves slovenski prostor, je zgodovinar Hozjan razmišljal v pogovoru z dr. Klaudijo Sedar.

Jure Zauneker

Ta drobna knjižica Prekmurje izdana 1921, je bila v bistvu nastajalo že prej, stoletje po tem dobimo njen ponatis. In zakaj bi bila sploh tako pomembna? Matija Slavič je to delo pisal v Parizu v strašni nuji, razlaga Huzjan, da bi s tem jugoslovanska delegacija na mirovni pariški konferenci ustrezno in merodajno nastopila in priborila Prekmurje. »Še sredi junija 1919 je kazalo zelo slabo, in veliko več možnosti je bilo, da to ozemlje še naprej ostane del madžarskega prostora, del katerega je bilo od leta 1100.« Ampak jugoslovanska delegacija ni bila sama v tem boju, delitev in risanje meja je bila igra velikih sil.

Leta 1935 pa je iz delo Slovenska krajina, zbornik ob petnajstletnici osvobojenja, ki ga je uredil etnolog in slavist Vilko Novak. Ob tej knjižici se Hozjan sprašuje, ali je to res in je sploh mogoče, da je mladenič pri svojih 25 letih zmogel pripraviti kaj takega. V tem zborniku je objavljenih deset strokovnih prispevkov sedmih avtorjev, profesorjev, izobražencev in mislecev slovenskega duhovnega prostora. Prepričal je eminentne pisce Svetozarja Ilešiča, Avgusta Pavla, Milka Kosa, Franja Baša in tudi Matijo Slaviča, da so razmišljaoi in pisali o tedaj skoraj neznanem postoru.

Fotografija A. Nana Rituper Rodež

Podrobnje v naslednji številki Vestniku.