Je slovenščina ogrožena? Strokovnjaki imajo jasen odgovor
21. februarja obeležujemo mednarodni dan maternega jezika, ki opozarja na pomen jezikovne raznolikosti in kulturne identitete.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Tudi Slovenci slovenščino dojemamo zelo čustveno – a strokovnjaki mirijo: za prihodnost jezika nas ne sme pretirano skrbeti, več pozornosti pa zahteva njegov položaj v digitalnem svetu.
Materinščina je prvi jezik, ki se ga naučimo, in pogosto tisti, v katerem se najlažje izrazimo. Prav zato Združeni narodi vsako leto 21. februarja obeležujejo mednarodni dan maternega jezika, ki ga je UNESCO razglasil leta 1999 v spomin na bangladeške študente, ubite leta 1952 v boju za priznanje bengalščine.
Dan opozarja na pomen jezikovne raznolikosti, večjezičnega izobraževanja in ohranjanja kulturne dediščine. V Sloveniji, kjer je slovenščina materni jezik velike večine prebivalcev, pa se ob tem odpira vprašanje: kakšen odnos imamo Slovenci do svojega jezika danes?
Slovenščina kot simbol narodne identitete
Po besedah dr. Janoša Ježovnika z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša je bila slovenščina skozi zgodovino eden ključnih temeljev slovenske narodne zavesti. V obdobjih, ko Slovenci niso imeli lastne države, je prav jezik pogosto predstavljal najmočnejši povezovalni element skupnosti.
»V preteklosti je bila slovenščina osrednji fokus, na katerem so se gradile narodotvorne ideje. Danes imamo lastno državo in je slovenščina prvič v zgodovini polnopravni uradni jezik v vseh položajih, tudi v Evropski uniji,« pojasnjuje.
To pomeni pomemben zgodovinski premik: jezik, ki je bil nekoč predvsem simbol prizadevanj za priznanje, danes deluje v stabilnem institucionalnem okolju – od šolstva in javne uprave do evropskih institucij. A čustvena navezanost Slovencev na jezik se kljub temu ni zmanjšala. Nasprotno: po opažanjih jezikoslovcev ima slovenska javnost do slovenščine zelo tesen in pogosto tudi zaščitniški odnos. »Vprašanja o jeziku ljudi zelo zanimajo in jim veliko pomenijo,« pravi Ježovnik. Ob tem dodaja, da se ljubezen do jezika pogosto prepleta tudi s skrbjo – včasih celo pretirano.
Prav ta kombinacija ponosa, občutljivosti in kritičnosti je ena od posebnosti slovenskega jezikovnega prostora. Slovenščina tako danes ni več ogrožen simbol narodne emancipacije, ostaja pa močan znak kulturne identitete in skupne pripadnosti.
Ljubezen do jezika – in veliko mnenj
Jezikoslovci zaznavajo zanimiv pojav: Slovenci se o jeziku radi in pogosto pogovarjamo. Razprave o »pravilni« rabi, tujk ali slengu hitro zanetijo burne odzive – od družbenih omrežij do vsakdanjih pogovorov. To po eni strani kaže na močno navezanost na slovenščino, po drugi pa tudi na precejšnjo občutljivost glede sprememb v jeziku.
Pogosta skrb v javnosti je, da slovenščino vse bolj izpodrivajo tujke, zlasti iz angleščine, ki je zaradi spleta, tehnologije in popularne kulture danes zelo vplivna. Mnogi imajo občutek, da se jezik »kvari« ali oddaljuje od knjižne norme.
»V javnosti je veliko občutka, da se raba slovenščine slabša zaradi prevzemanja iz tujih jezikov. A prevzemanje je normalen pojav,« poudarja Ježovnik. Kot pojasnjuje, je slovenščina skozi celotno zgodovino živela v stiku z drugimi jeziki in iz njih prevzemala besede ter celo nekatere slovnične vzorce. Današnja skrb zaradi angleščine zato ni nekaj povsem novega: »Glagoli, kot so frizirati, parkirati ali angažirati, so k nam prišli pod vplivom nemščine, pa nas danes to ne moti. Angleščina je danes preprosto najbolj prisoten tuji jezik.«
Po njegovih besedah je pomembneje od samega prevzemanja to, da govorci slovenščino dobro obvladajo in jo znajo ustrezno uporabljati v različnih okoliščinah. Jezik se namreč nenehno spreminja – a prav sposobnost prilagajanja je eden od razlogov, da ostaja živ in funkcionalen tudi v sodobnem svetu.
Mladi in sleng: strahovi niso novi
Pogost očitek starejših generacij je, da mladi govorijo »pokvarjeno« slovenščino, da uporabljajo preveč angleških izrazov ali da se oddaljujejo od knjižnega jezika. Takšni pomisleki se redno pojavljajo v javnih razpravah, zlasti ob rezultatih preverjanj pismenosti ali ob opazovanju jezika na družbenih omrežjih. A jezikoslovci ob tem ostajajo precej mirni. Po njihovih opažanjih gre za ponavljajoč se zgodovinski vzorec.
»Take zapise najdemo že pri starih Grkih. Vedno se zdi, da mlajši govorijo slabše kot starejši,« pravi Ježovnik in dodaja, da je občutek jezikovnega »poslabšanja« pravzaprav stalnica v skoraj vseh obdobjih. Sleng, mešanje jezikov in ustvarjanje novih izrazov so namreč naravni del jezikovne dinamike, predvsem v mladostniških skupinah. Njihov namen je pogosto prav v tem, da se govor razlikuje od formalnega jezika in tako krepi občutek pripadnosti vrstnikom. Ključno vprašanje zato ni, ali mladi uporabljajo sleng, temveč ali znajo preklapljati med različnimi jezikovnimi zvrstmi. Prav to sposobnost stroka vidi kot temelj jezikovne kompetence.
»Če svoj jezik dobro obvladamo, znamo presoditi, kdaj uporabiti katero zvrst,« poudarja Ježovnik.
V neformalnem pogovoru med prijatelji je sproščen jezik povsem primeren in pričakovan. Povsem drugačna pravila pa veljajo v šoli, na delovnem mestu ali v javnem nastopu, kjer se pričakuje bolj standardizirana raba. Po mnenju strokovnjakov zato bolj kot prepovedovanje slenga koristi spodbujanje jezikovne samozavesti in razumevanja, da ima vsak jezikovni položaj svoje zakonitosti. Prav ta prožnost je znak živosti jezika – in ne njegovega propadanja.
Je slovenščina ogrožena?
Čeprav se v javnosti občasno pojavljajo črni scenariji o usodi slovenščine, je stroka precej bolj umirjena. Jezik se sicer spreminja – tako kot se je vedno – vendar razlogov za paniko ni.
»Če se ne zgodi kaj res katastrofičnega, nas za obstoj slovenščine ni treba skrbeti,« mirno ocenjuje dr. Janoš Ježovnik. Ob tem poudarja, da spremembe same po sebi niso znak propadanja jezika, temveč njegove živosti. Po njegovem mnenju se razprave pogosto preveč osredotočajo na vprašanja »lepe« ali »čiste« slovenščine, medtem ko so resnični izzivi drugje. Eden ključnih je položaj jezika v digitalnem okolju.
»Jezik se vse bolj seli v digitalno sfero. Že danes beremo več kot kadarkoli – le da gre za sporočila, novice in spletne vsebine,« pojasnjuje sogovornik. Poseben izziv predstavljajo pametne tehnologije in umetna inteligenca, ki so bistveno bolje razvite za velike svetovne jezike. Angleščina ima na voljo ogromne količine besedil in podatkov, na katerih se učijo algoritmi, medtem ko je slovenščina kot majhen jezik v slabšem položaju.
»Angleščino umetna inteligenca obvlada zelo dobro, slovenščino pa ‘nekako’. Zato moramo sistemsko poskrbeti, da bo tudi naš jezik enakovredno zastopan – ker če ne bomo mi, nihče drug ne bo,« opozarja Ježovnik. Prav digitalna prisotnost bo po ocenah stroke odločilno vplivala na to, kako živ in uporaben bo slovenski jezik v prihodnjih desetletjih.
Kaj lahko naredimo posamezniki?
Dobra novica je, da k razvoju slovenščine ne prispevajo le strokovnjaki in institucije. Aktivno vlogo lahko odigra tudi širša javnost.
Ena od možnosti je sodelovanje v javni razpravi o novem pravopisu. Trenutno je poteka javna razprava o predlogu pravil Pravopisa 8.0, ki je dostopen na posebnem spletišču. Uporabniki lahko posamezne člene preberejo in nanje oddajo komentar ali predlog.
Postopek je preprost: preko spletne strani slovenski-pravopis.si se doklikamo do besedila predloga, izberemo člen in s klikom oddamo svoje mnenje. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša bodo zbrane odzive upoštevali pri nadaljnjem oblikovanju pravil.
Druga priložnost za sodelovanje je povezana z razvojem slovenskih jezikovnih tehnologij. V teku je razvoj slovenskega jezikovnega modela GaMS, ki se uči na slovenskih besedilih in naj bi izboljšal razumevanje slovenščine v umetni inteligenci. Testno različico lahko uporabniki preizkusijo na portalu Povejmo.si, kjer lahko tudi sporočijo opažanja in predloge za izboljšave.
»Uporabniki lahko že danes sodelujejo – z odzivi na pravopis ali s preizkušanjem slovenskih jezikovnih orodij. Tudi tako prispevamo k razvoju jezika,« poudarja Ježovnik.
Več kot 50 maternih jezikov v Sloveniji
Po zadnjem klasičnem popisu prebivalstva iz leta 2002 je skoraj 88 odstotkov prebivalcev Slovenije kot materinščino navedlo slovenščino. Nekaj več kot 8 odstotkov jih je kot prvi jezik navedlo jezike narodov nekdanje Jugoslavije, medtem ko so med materinščinami zabeležene tudi italijanščina in madžarščina kot jezika narodnih skupnosti, romščina, nemščina ter vrsta drugih jezikov.
Pomembno je poudariti, da po letu 2011, ko je Slovenija prešla na registrski popis prebivalstva, podatkov o materinščini ne zbiramo več na enak način. To pomeni, da novejše natančne statistike ni, vendar demografski trendi jasno kažejo, da je jezikovna slika države v zadnjih dveh desetletjih še dodatno raznolika. K temu so pomembno prispevali migracijski tokovi. V Slovenijo se je po letu 2002 vsako leto priselilo od približno 10.000 do 30.000 ljudi, največ iz držav, nastalih na območju nekdanje skupne države, pa tudi iz številnih drugih držav sveta. Če predpostavimo, da priseljeni prebivalci v domačem okolju ohranjajo svoj prvi jezik, lahko sklepamo, da danes ob slovenščini v Sloveniji živi več kot 50 različnih maternih jezikov.
Ta večjezična realnost se odraža v vrtcih, šolah, na delovnih mestih in v lokalnih skupnostih, kjer se slovenščina vse pogosteje srečuje z drugimi jeziki. Strokovnjaki ob tem poudarjajo, da je prav kakovostno učenje slovenščine kot drugega jezika ključno za uspešno vključevanje priseljencev, hkrati pa je pomembno tudi spoštovanje njihove jezikovne in kulturne identitete.
Prav to je tudi temeljno sporočilo mednarodnega dne maternega jezika: vsi jeziki so enakovredni in vsak nosi svojo kulturno vrednost. Jezikovna raznolikost ni grožnja, temveč bogastvo – pod pogojem, da družba hkrati skrbno neguje in razvija svoj skupni jezikovni prostor.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
