Arhiv Štajerskega Tednika

»Cerkev v Sloveniji je živa, opazno pa ima manj obiska v mestih,« pove duhovnik Stanko Krajnc. Ko je bil še kaplan na Teznem (1990/92), je že takrat verouk obiskovalo manj ljudi. Na Pohorju je obisk 100-odstoten; kolikor je otrok v šoli, toliko jih pride k verouku in toliko jih potem sprejme zakramenta – prvo obhajilo in birmo.

Na vasi je vera še veliko bolj živa kot v mestih

»Razlika je tudi v vernosti. Tu na Zreškem Pohorju pa je še kako prisotno živo tradicionalno krščanstvo; kar se mora, se mora oz. je tradicija, ljudje s tem živijo. To gre iz roda v rod, tu ni debate, da bi otrok v nedeljo rekel, da bo spal in ne bo šel k maši. Tu so starši prvi vzgojitelji, ne učitelj, ne župnik. To se zelo vidi na teh kmečkih župnijah, ki so še bolj tradicionalno krščansko vzgojene, verne, tu je praznik praznik. Tudi ko gre za praznike, ki niso dela prosti, npr. jožefovo ali kakšen Marijin praznik, se gre k maši. Problem slovenske cerkve pa je kader, in to vedno bolj, mladi ljudje se več ne odločajo za duhovniški poklic, tudi zaradi neurejenega statusa.«

Glavni dohodek duhovnika je prispevek za mašo, to je trenutno 20 evrov na dan. To je tisti dohodek, od katerega se plačujejo prispevki, potem pa so še tudi različni prostovoljni prispevki, ob krstu, ob porokah. Nekaj sicer prida država, ampak tistega ni veliko. „Tu na Pohorju je navada, da imamo božično-novoletni blagoslov družine. Takrat obiščem vse družine v župniji, grem tako rekoč od družine do družine, od hiše do hiše, tudi takrat se ljudje izkažejo s kakšnim prispevkom, da se preživi. Pokojnina je najnižja, od 320 do 380 evrov. Če si čil in zdrav, še delaš v župniji, ni pa ti treba več plačevati prispevkov,“ pove Stanko Krajnc, ki svoje delo duhovnika opravlja z največjo zavzetostjo in odgovornostjo.

Kakršen je župnik do ljudi, takšni so ljudje do njega

Preberite več v Štajerskem Tedniku