Medijski zvezdi iztekajočega se tedna sta bila Zmago in Saško, vrhova Slovenske nacionalne stranke. Na praznovanju šestdesetega rojstnega dne plemenitega Jelinčiča sta se v ljubljanski gostilni Pečarič, ki je v lasti Belokranjca, sprla ter se strankarsko razšla. Nato se je pričelo javno pranje umazanega perila in tako smo zvedeli s pomočjo televizije, kdo in kje se je s kom sestajal, kdo je koga k čemu nagovarjal, kdo je kaj rekel, zvedeli smo, kdo česa ni rekel, kdo ni bil s kom v koči, kdo ni videl koga še nikoli, kdo se nikoli ni pogovarjal s kom, kdo se s kom sploh ne bi pogovarjal, kdo stoji za kom, kdo komu dol visi, kdo je izdajalec in kdo ne, kdo je komu pripravljal zaroto ter kdo je bolj srečen, da je razpadla poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.

Bili smo priča monologom, čeprav smo pričakovali dialoge, nadejali smo se spravi, a smo doživeli razkol. Analitične ptice ujede so brskale po značajih polakiranega in sploh lepega Saška, ter na drugi ugotavljale prednosti in pomanjkljivosti malce kozmetično zanemarjenega Zmaga.  Bilo je dovolj iger, kruha pa ima slovenski narod že itak preveč, saj ga bojda kar nekaj ton tedensko konča v zabojih za smeti. 

Besedno topništvo med Saškom in Zmagom je prišlo kot naročeno. Medtem ko je spremljal slovenski narod njun besedni namiznoteniški turnir, so po trgovinah veselo rasle cene mleku, mlečnim izdelkom, mesu, sadju, zelenjavi in še čemu. V senci Saška in Zmaga so ostali  drugi, morda za podalpski živelj usodnejši in pomembnejši dogodki. A komu mar. Mojstri medijskega manipuliranja dobro vedo, kaj privabi in posede gledalce pred televizijske zaslone. Brez dvoma sta bolj vabljiva skregana in grdo gledajoča se Saško in Zmago kot, na primer, dvesto tisoč slovenskih pijandur, ki preganjajo svoje družinske člane in trdi kot belouške v špiritu sedajo za volan svojih avtomobilov. Sprta Saško in Zmago sta za podalpske televizijske gledalce večji magnet kot vsi Prešernovi nagrajenci v letu 2008. Drug drugega obtožujoča Saško in Zmago privabita pred televizijske sprejemnike več publike kot neposredni prenos podelitve Nobelovih nagrad iz daljne Švedske. In pred katerim ekranom je več gledalcev, v tisti televizijski bajti imajo več malih oglasov in v njihovih blagajnah cingljajo evri pogosteje kot pri konkurenci, ki bi tvegala namesto besednega klofutanja Saška in Zmaga med njunim bleščečim dejanjem predvajati slovenski film Na svoji zemlji. Klinc pa umetnost, k vragu morala! Če prinaša predvajanje pornografskih filmov cvenk, se temu ne morejo upreti niti tisti, ki imajo skrbi za moralno podobo slovenskega naroda polna usta.

Če stvari še tako obračamo, če se še tako sprenevedamo, moramo nazadnje priznati, da se vse prične in konča pri denarju. Nekdo je nekdaj rekel: "Nisem tako bogat, da bi lahko podkupil nepodkupljivega." In zadel je žebljico na glavico.