Občina bi zaradi vampov in ovčje kože v smetnjaku nadzirala občane. Pa sme?
Občina Tabor zaradi vandalizma razmišlja o kamerah, a videonadzor javnih površin je dovoljen le ob strogi pravni presoji.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V občini Tabor se lokalna oblast sooča s stopnjevanjem vandalizma in neprimernim ravnanjem z javnim prostorom. Kot je poročal Novi tednik, je občinski svet na pobudo župana Marka Semprimožnika odprl razpravo o uvedbi videonadzora na najbolj izpostavljenih točkah. Svetniki so predlog odloka v prvem branju podprli in sklenili, da dokument ustreza nadaljnji obravnavi.
Povod za takšno odločitev ni izviral izključno iz materialne škode. Župan je poudaril, da gre predvsem za nemarnost nekaterih posameznikov.
Kot primer je navedel smetnjak na lokalnem pokopališču, ki je namenjen izključno odpadnim svečam, a so delavci v njem odkrili celo vampe in ovčjo kožo. Občina želi tovrstne prakse prekiniti, ob tem pa zagotoviti popolno zakonitost ukrepov.
Predvideni videonadzor bi pokrival zunanjost občinskih stavb in dostope do njih ter parkirišča, igrišča, osrednji trg, ekološke otoke, zelene površine in prometno infrastrukturo.
Kamera kot poseg v zasebnost, ne le komunalni pripomoček
Motivacija občine se na prvi pogled zdi povsem razumljiva. Ko neznanci uničujejo javno premoženje in brezbrižno onesnažujejo prostor, si upravljavec logično želi identificirati storilce. Kamera v takšnih primerih ponuja navidezno najpreprostejšo rešitev, saj posname dogajanje, zagotovi dokaze in deluje preventivno.
Vendar tukaj odločevalci trčijo ob pravno oviro. Kamera na javni površini v objektiv ne ujame zgolj kršitelja, temveč snema vse prisotne: naključnega obiskovalca pokopališča, otroka na igrišču in sprehajalca na trgu. Videonadzor zato ni navaden komunalni pripomoček, temveč predstavlja obsežno obdelavo osebnih podatkov.
Informacijski pooblaščenec dosledno pojasnjuje, da 80. člen zakona o varstvu osebnih podatkov jasno ureja pravila za postavitev kamer na javnih površinah. Zakonodaja snemanje dovoljuje zgolj v primerih, ko upravljavec utemelji resno nevarnost za življenje, osebno svobodo in zdravje ljudi ali varuje tajne podatke in lastno premoženje.
Občina mora poleg tega dokazati, da teh specifičnih namenov nikakor ne more doseči z drugimi, blažjimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice posameznikov. Postavitev kamer zgolj zaradi občutka varnosti ali praktičnosti zato nima pravne podlage.
Pravna past ekoloških otokov
Nadzor nad odlaganjem odpadkov predstavlja najbolj spolzko področje celotne razprave. Videonadzor zaradi varovanja ljudi ali občinskega premoženja lahko pride v poštev, vendar ne avtomatično. Občina bi morala za vsako konkretno lokacijo pokazati, da obstaja resna in utemeljena nevarnost, da so milejši ukrepi nezadostni in da kamera ne zajema več prostora, kot je nujno potrebno.
Kamera na ekološkem otoku je lahko dopustna zaradi varovanja ljudi ali premoženja upravljavca, ne pa kot splošno orodje za iskanje in kaznovanje ljudi, ki napačno odlagajo odpadke.
Zakon pri videonadzoru javnih površin namreč postavlja bistveno višji prag, ki ga komunalni prekrški ne dosegajo. Čeprav ti prekrški povzročajo dodatne stroške in močno jezijo krajane, to dejanje še ne upravičuje trajnega posega v pravico do zasebnosti vseh občanov.
Strog nadzor tudi nad mobilnimi kamerami
Občinski odlok lahko postavi le splošen pravni okvir, ne more pa nadomestiti stroge varnostne in pravne presoje za vsako konkretno lokacijo. Občina mora pred postavitvijo vsake kamere dokazati pogostost incidentov, vrsto nastale škode in pojasniti, zakaj milejši ukrepi niso delovali. Informacijski pooblaščenec poudarja, da mora presoja vedno temeljiti na konkretnih okoliščinah, ne pa na splošnem prepričanju, da bi kamera izboljšala stanje. Lokacij zato ni mogoče obravnavati enako.
Posebno pravno občutljivost prinaša tudi ideja o uporabi mobilnih kamer. Prednost proste prestavitve opreme na krizna žarišča odpira vrata zlorabam. Uporaba mobilnih kamer zahteva izjemno natančna pravila, ki strogo določajo lokacijo namestitve, natančen čas snemanja in pooblaščene osebe za dostop do zbranih posnetkov. Upravljavci morajo zagotoviti visoko varnost osebnih podatkov in jasno obveščanje javnosti o poteku snemanja.
Občine zahtevajo jasnejša pravila in okoljske izjeme
Občine pri tem opozarjajo, da zakonodaja ne dohaja stanja na terenu. Informacijskemu pooblaščencu redno sporočajo, da pri obvladovanju vandalizma in komunalnega nereda potrebujejo jasna pravila. Od države zahtevajo, naj zakon varstvo okolja in ohranjanje narave uvrsti med razloge, ki dovoljujejo videonadzor. Tako bi občine pridobile podlago, da neposredno nadzirajo ekološke otoke.
Zakon ne določa točnega zaporedja ukrepov, zahteva pa, da občina pred uvedbo kamere preveri in dokumentira, ali bi lahko isti namen dosegla z milejšimi posegi.
Preden občine postavijo kamere, morajo preizkusiti vse druge možnosti. Najprej morajo lokacije bolje razsvetliti, postaviti označbe, drugače razporediti zabojnike in po potrebi povsem spremeniti režim odlaganja. Krajane morajo obvestiti, občinsko opremo fizično zaščititi in na teren pogosteje poslati redarje ali komunalne delavce.
Župani in svetniki lahko o kamerah razpravljajo šele, ko dokažejo, da na določeni lokaciji nobeden od teh ukrepov ne deluje. Zakon videonadzora ne obravnava kot komunalno orodje, ki bi nadomestilo delo na terenu, ampak snemanje dopušča izključno kot skrajni ukrep.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
