"Zasap so vključili v razprave o letališču zelo pozno. Če se ne bi oglasili mi sami, nas sploh ne bi omenjali. Zdaj pa le razmišljajo o tem, da so tukaj vaščani Zasapa in da jih je treba upoštevati.”

Nekako tako v Zasapu, naselju, ki je med tukajšnjimi vasmi najbližji sosed vzletno-pristajalnih stez Letališča Cerklje ob Krki, nekateri prebivalci odgovarjajo na vprašanje, ali so zadovoljni z najnovejšimi načrti za posodobitev in širitev Letališča Cerklje ob Krki. Iz teh besed veje vsaj majhno državljansko razočaranje nad ravnanjem države.

Gre seveda za veliko širšo problematiko, kot samo za Zasap, ki naj bi ga zaradi letališča država izselila. Ampak omenjeno naselje in državni odnos do njega je lepa priložnost za razmišljanje o vladanju ljudstva in vladanju nad ljudstvom. Ob omenjenem slabem razpoloženju v Zasapu se kar samo od sebe ponuja vprašanje, ali slovensko obrambno ministrstvo s svojim začetnim nezanimanjem za Zasap ni že kar prikimalo mag. Hrvoju T. Oršaniču.

Ta brežiški občinski svetnik je na seji občinskega sveta lanskega 1. februarja namreč rekel: “Težko je katero koli vojsko držati na vajetih.”

Usodni Nato

Vlada se sicer trudi prepričati brežiško javnost, da si je pri tokratnem spreminjanju cerkljanskega letališča kar sama nadela vajeti in še prej uzdo, s tem ko je pripravljena odriniti sicer kar nekaj tisoč evrov za različne naložbe v brežiški občini in plačati nekatere okoljske študije. Ampak tako državno prepričevanje se izteče v svojevrstno folkloro, ko beseda trči na vprašanje, kaj pa na vse skupaj poreče Nato.

V takih skrajnih trenutkih, ko vladni strani zmanjka stvarnih zagotovil o letališču kot veliki gospodarski in intelektualni razvojni priložnosti, namreč slovenski obrambni podsistem izstreli k javnemu mnenju dogmo: “Nato je naša skupna usoda.” Po takem obvestilu je praviloma vsakič doslej nastopila minuta tišine, kot da nihče ne ve, ali sme vprašati: ‘Kako - naša skupna usoda?’

Ne bo Natova baza

O prihodnosti cerkljanskega letališču v povezavi s severnoatlantskim vojaškim paktom minister Karl Erjavec odgovarja, da letališče ne bo Natova baza, čeprav Nato delno financira tokratno vlaganje v letališče. Tako za njim trdijo tudi “nižji po činu”, vključno z uradnimi Brežicami. Ampak ko tako govorijo, ne smejo zameriti prebivalcem, npr. Brežičanoma Hrvoju Oršaniču in Matjažu Pegamu, Jeseničanki Rajki Križanac pa Francu Jurečiču, predsedniku KS Krška vas, Vidi Javornik iz Zasapa ter še mnogim drugim, tudi ekologu Karlu Lipiču in tudi Andreju Škrabcu, ko vsi ti dvomijo.

Mnogi namreč ne verjamejo zagotovilom glede Nata tukaj, kar je razumljivo. Za nezaupanje so veliko krivi kar Američani, ki niso ravno zgled miroljubnosti in humanosti in ki bi svojo ameriško dušo in telo ter militantna nagnjenja imeli s seboj tudi med “začasnim postankom” v Cerkljah ob Krki in širši okolici.

Ampak mnogim takim podrobnostim glede prihodnje usode širšega cerkljanskega območja posvečajo, z izjemo nekaterih posameznikov, zelo malo uradne pozornosti v velikih razpravah in predstavitvah silnih državnih načrtov. Na teh predstavitvah vse zameglijo velike besede o novih delovnih mestih, novih kilometrih cest, skrbi za mir, razvojnih priložnostih in vladnih naporih za zagotavljanje ljudske blaginje v negotovem svetu, v katerem tudi Slovenijo kot sedanjo oazo miru lahko že jutri ogrozijo teroristi in tuji nacionalisti, če ne celo spet komunisti, zoper katere je treba narediti tudi v Cerkljah ob Krki sodobno letališče z daljšo stezo ter z novimi mehaničnimi delavnicami in s spalnicami za strokovnjake, ki tukaj upravljajo z visoko tehnologijo.

Olajšave

Uporniški duh zoper državne zamisli, kolikor se ga uspe sukati iz sicer dobro zaprte steklenice, želi v različnih podobah reševati številna pomembna življenjska področja letališke okolice. Tako npr. brežiški občinski svetnik Matjaž Pegam med drugim predlaga ukinitev nekaterih denarnih dajatev prebivalcem letališke okolice, s tem, “da se letališču zaračuna nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča”.

S tem bi po njegovem vsaj simbolično nadomestili vrednost, ki jo tukajšnje nepremičnine izgubljajo zaradi bližine letališča in še nekaterih drugih vplivnih objektov. Kot enako komično in zato prevratniško oblasti verjetno ocenjujejo prav tako izjemno tehten predlog svetnika Hrvoja Oršaniča, naj načrtovalci vzletno-pristajalno stezo malce premaknejo v dobro mesta Brežic in Krakovskega gozda.

Globalni komentar k državnemu snovanju cerkljanskega letališča prihodnosti pa je gotovo prispeval svetnik Stane Radanovič. Ko je vladna stran na eni brežiških predstavitev pojasnila, da bo Nato na cerkljanskem letališču navzoč malce bolj le takrat, če bo v vojni, je Radanovič rekel: “Kdaj pa Nato ni v vojni!? Nato je v vojni vsak dan.”