##IMAGE-3029514##

V krogu, v katerem dnevno sprehodim psa, lahko na prste ene roke preštejem zastave, ki visijo v čast državnega praznika. Na prste druge roke preštejem tiste, ki so izobešene na javnih zgradbah: bolnišnica, zdravstveni dom, osnovna in srednja šola ter sodišče. Če bi zavil do glavne ulice, bi jih naštel več. Občinske službe so poskrbele, da nas iz uličnih svetilk opomnijo, da je praznik. Tako je že nekaj let, za vsak praznik, ne samo za dan državnosti. Iz leta v leto jih je manj; pred 30 leti so visele na vsaki stavbi, tudi po dve, tri.

V teh dneh se obujajo spomini in veliko jih poveličuje svojo takratno vlogo in je v isti sapi drug drugemu ne priznajo. Vse povprek se delijo medalje in priznanja za zasluge. Pripravljata se dve državni proslavi, prva za naše in druga za vaše. Velika večina nas bo ostala brez.

Osebno si medalje ali priznanja ne zaslužim. Tudi za status veterana nisem nikoli zaprosil, čeprav bi mi zdaj prišel prav, saj si kot veteran upravičen do brezplačnega dopolnilnega zavarovanja. A kolikor se spomnim, je bil pogoj za pridobitev statusa ta, da si med osvoboditvijo nosil orožje; jaz sem nosil mikrofon in snemalne trakove.

Ne spomnim se, daleč je 30 let, s kakšnimi občutki sem nosil svoje »orožje«, a sem prepričan, da me je bilo strah. Tako me je bilo strah, da sem sicer brez posluha na glas pel, medtem ko sem se ponoči z radia s kolesom vozil proti domu. Za vsak primer, da bi me že od daleč slišali in se me izognili. Z bedaki nima nihče rad opravka.

Tudi na moji hišni številki danes ne visi zastava. Nazadnje sem jo obesil, ko so fantje osvojili naslov evropskega prvaka v košarki; takrat sem jo s ponosom in z veseljem vozil tudi na avtomobilu.

Dokler bomo imeli dve proslavi, na moji hišni številki zastava ne bo visela.

Članek je bil objavljen v posebni junijski prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.