Kakšna pomirjajoča tišina. V petek ob polnoči je umolknilo tisoč in še nekaj blebetačev, ki so se potegovali za devetdeset stolčkov v državnem zboru. Na soočenjih in drugih srečanjih so imeli polna usta skrbi za moj blagor, da sem se mesec dni, kolikor je trajala predvolilna bitka, počutil pomemben in pomirjen, kajti niti v nožnem mezincu si nisem mislil, da je še komu do mene.

Do tega, ali bom imel zdravo pitno vodo, ali bom hodil po asfaltu do kurnika, ali bom prišel na vrsto za operacijo kolka, še preden se dokončno stegnem, ali bo jedla moja vnukinja v šoli brezplačno malico, ali bo imela, ko odraste, kje stanovati in ne nazadnje, ali se mi bo kdaj in za koliko zvišala pokojnina. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem poslušal, kako nekateri neizmerno ljubijo domovino, resnico, poštenost. V primerjavi z drugimi, ki lažejo kot pes teče, ki bi prodali zadnjo ped slovenske zemlje, poslednjo marmornato stopnico banke, ki bi za lastno korist zatajili lastno mater, kot je to storil Ivan z Vrhnike. In to samo zato, ker je bila po kmečko opravljena. V mesto je prišla z živobarvno ruto na glavi in z gumijastimi škornji na nogah.

Tisoč in še nekaj ljudi, različnih političnih prepričanj, je skoraj mesec dni razmišljalo, kako bo, če bo prišlo na oblast, popeljalo rajo iz sedanjega ne preveč zavidljivega stanja in položaja v izobilje, v nepopisno srečo, v pravično družbo, ko bomo vsi enaki pred zakonom in ne samo pred bogom. Ko ne bo privilegiranih, ko bodo državni uspehi tudi uspehi državljanov, ko bo bogastvo primerno razporejeno med prebivalstvo na sončni strani Alp. Ko nič več ne bo tako, kot je bilo v zadnjih štirih letih.

Veliko je bilo poklicanih in malo izvoljenih.

In izvoljeni bodo gonili naslednja štiri leta svoje. Med »goslanjem« si bodo postiljali postelje, da bodo udobno spali, kajti v slovensko dušo je programiran pregovor: kakor si boš postlal, tako boš tudi spal. Kar pomeni, da si je treba med vladanjem nagrabiti čim več, da boš imel za čas, ko ne boš vladal. S to razsvetlitvijo lahko razumete tudi prispodobo o sedmih debelih in sedmih suhih kravah, kar se vam je morda še do včeraj zdelo dokaj pravljično in nerazumljivo. Kot je po svoje nerazumljivo tudi to, da se za vstop v parlament člani posameznih strank med volilnim bojem skoraj pokoljejo med seboj, čeprav si levi in desni ter tisti vmes želijo priti v državni zbor samo zato, da bi s svojimi umnimi potezami skrbeli za svoje ljudstvo. Če je temu res tako, je torej povsem nepomembno, kdo si bo naslednja štiri leta v parlamentu s prstom vrtal po nosu, se igral z računalnikom ali pošiljal sporočila preko mobilnega telefona.

Neizvoljeni pa se obnašajo kot reke ponikalnice. Kot Pivka, na primer. Že drugi dan po volitvah poniknejo v ilegalo, v kateri so bili že pred volitvami. Razočarani se potegnejo v svoje polžje hišice in niti na kraj pameti jim ne pride, da bi naredili za svoje ljudi kaj od tistega, kar so govorili, da bodo, kljub dejstvu, da ne bodo greli parlamentarnih stolov. Se pravi zastonj, takole ljubiteljsko. Tudi tako se da postoriti in narediti marsikaj. Njihovo čvekanje o skrbi za narod, za ljudi, za slehernika, se pravi tudi zame, je bil torej le izgovor za to, kar so želeli doseči. In želeli so priti do dobro plačane službe, do kruha, kaj kruha - do orehove potice z rozinama, in to brez motike, krampa ali lopate. Narod pa si bo tako ali tako sodbo pisal sam. Seveda, če bo pismen, če bodo ljudje imeli dovolj denarja za brezplačno šolanje.

Od tisoč sto upajočih je to uspelo le devetdesetim.

Čez štiri leta pa Jovo na novo. Volivci imajo že itak dobro ustrojeno kožo in upajo, da bo nekoč boljše. Upanje pa, kot vemo, umre zadnje.