##IMAGE-2499591##

Poletje je čas počitnic. Šole so zaprte, zaposleni po raznih službah smo na dopustih. Vrata parlamenta so se tudi zaprla in stavba čaka na obnovo, ki bo potekala v času, ko bodo naši poslanci na zasluženem dopustu. Nujno potreben denar, ki ga potrebuje naša vlada za zagon obubožanega gospodarstva, je spet našel luknjo v zakonu. Pristal je na cilju za »višje namene«, za večje udobnost naših poslancev, medtem ko bolnišnice, šole, vrtci tonejo v rdečih številkah in je vprašljiv njihov obstoj. A ne gre mi v glavo, do kod seže varčevalni ukrep? Z njim naj bi varčevali vsi v Sloveniji, a nekako se mi zdi, da se to nekaterih pri nas na vodilnih mestih sploh ne tiče. Saj, res sem blond, ampak to, kar delajo nekateri naši politiki, ni v skladu z nobenim varčevanjem. Bučka, si rečem, saj varčujemo: na delavcih, upokojencih, sociali, otrocih. Žalostno, kaj je ostalo od obljub naših politikov, da se bodo zavzemali za boljše delovne pogoje, za odpiranje novih delovnih mest, za plačo, s katerim bo lahko preživel vsak, ki bo delal. Gospodarstvo umira na obroke, nekoč rodovitna polja zarašča plevel, posledično je samooskrba s hrano na zelo nizki, sramotni ravni. In vzrok je? Preveč slabih, usodnih napak ljudi, ki so delali le za zasebne interese in precenjevali svoje delo in usposobljenost po raznih aktivih, odborih in ministrstvih.

Hudo, kaj?! Vedno poudarim, da sem optimist. Večen, ki v vsem, kar me doleti tekom življenja, najdem nekaj dobrega. A navkljub vsem težavam optimist ostajam. Vsi delamo napake, se odločamo zase, sprejemamo odločitve, ki vplivajo tudi na ljudi okoli nas. Morda od naših politikov res pričakujem preveč. A po drugi strani so dali obljubo, da bodo svoje delo opravljali pošteno vestno in v dobrobit ljudstva. Tukaj se pa zatakne. Del naših izvoljenih poslancev je pozabil nauk očetov: ne laži, ne kradi. Plagiatorstvo, laži, kraje. In to s strani ljudi, ki naj bi bili naš vzor in naš glas, ki ga širijo izven naših meja. Morala je izgubila svoj boj z možmi, ki so nedotakljivi, nad zakoni, ki veljajo le za nas, navadne državljane.

Zaposleni delamo naprej, z upanjem na boljši, svetlejši jutri. Delamo več, a za manjše plačilo. Premika ni, preveč je takih z minimalno plačo ali brez nje. Mamice z otroki, ki se ne upajo na bolniško. Delavci za trakom, na cesti, ki delajo v težkih delovnih pogojih že 20 in več let. Težko delo teh ljudi je vzelo svoj davek, saj jih pestijo razne bolezni in predviden črni scenarij, ko si preračunavajo »nekoč« pokojnino. In med njimi je dan preživel g. Pahor. Me pa prav zanima, če bi to delo opravljal z veseljem za minimalno plačo dan za dnem in koliko časa bi vztrajal? O, lej ga zlomka, kaj ni ta politik nekoč izjavil in razburkal slovensko javnost, da ne more preživeti s 3000 eur mesečno? Kako naši ljudje preživijo, s kom plačujejo položnice? To naših politikov ne zanima. Zdi se, da živijo v svojem sanjskem svetu, kjer se bo vse samo uredilo. In če se ne bo, bomo pač prosili Evropo, da nam posodi denar. Enostavno za ljudi, od katerih bi pričakovala več zavzetosti, pameti in doslednosti, da stopijo na prste tajkunom in bančnikom, ki so nas privedli v situacijo, v kateri je vsa naša ljuba Slovenija. Delo in poštenje je zgubilo svojo ceno, saj se ceni le diploma, list papirja, potrjen z žigom in stolček, na katerim sediš. Žulji in trud naših staršev so pristali na pogorišču nekoč socialne države, ki se danes na sočloveka požvižga. Pomagamo obubožanim tujim državam, a siromaštva doma ne vidimo. Vsaj tega ne vidijo ljudje na položajih.

Slovenci smo ponosni narod. Skrivamo pomanjkanje, saj nas je sram priznati, da s svojimi prihodki ne zmoremo. Preštevamo evre in životarimo. In se prebijamo iz meseca v mesec. Naši otroci se še zaenkrat brezplačno izobražujejo. Po končanem študiju, z diplomo v žepu, so le številka na Zavodu za zaposlovanje, saj se le redki zaposlijo. Vedo, da doma ne bodo našli dela. Zato je beg izobraženih mladih ljudi v tujino čedalje večji in tam razvijajo svoje ideje in postanejo uspešni. Doma nimajo možnosti, niti podpore, da njihova ustvarjalnost in inovativnost pride do veljave, saj ne dobijo niti priložnosti. Ne podpore, ne motivacije s strani inštitucij, ki bi njihove kompetence prepoznala in jih vzpodbujala. Jih pa bo z veseljem sprejela Avstrija, Nemčija in druge evropske države, ker tam cenijo znanje in vedo, da smo Slovenci delavni, ustvarjalni. Žalostno, tujina jih bo sprejela odprtih rok, domovina jih pa noče.

Ne morem mimo tega, da se ne vprašam, če imamo kot Slovenci kot suverena država sploh prihodnost?!

Od obljub politikov se ne da živeti. Utopija je, da bo gospodarstvo zaživelo z drobtinicami, ki jih dobijo delodajalci na račun delavcev, ki so ostali brez svojih že zdavnaj izborjenih pravic. Kapitalizem je krut, delavec je potrošna roba. In preveč je lukenj v zakonu, ki si jih razlaga vsak po svoje, odvisno, v kateri politični stranki si in kako globok je tvoj žep.

Jezna sem. Na ljudi, katere sem tudi sama volila. Zaupala sem jim in verjela, da bodo postavili v naši državi red in pravico za vse ljudi. A nekako se mi zdi, da med njimi le poteka boj za njihov stolček in za privilegije, katere so z njim dobili. Recesija se poglablja, varčevanja vsaj tam, kjer bi res moralo biti ni. Rešitev, kako učinkovito izplavati in rešiti situacijo, tudi ni. Še nekaj tistih pametnih predlogov, kako izplavati iz krize potolče nekaj posameznikov in vse pade v vodo. Začaran krog, posledica pa čedalje več brezposelnih, siromašnih in obupanih ljudi.

Kako bomo naprej? Kje je rešitev za vse nas?

Morda rečete, da sem črnogleda, da je moj optimizem izginil. Ne, motite se. Še vedno upam na boljši jutri. Moj izhod iz krize? Kot laik v politiki bi dala uravnilovko. Vsem pokojnine enako – ne glede na to, kolika je bila plača in kje si delal. Po 40 letih dela vsi zaslužijo (zaslužimo) pokojnino, s katero bodo (bomo) na starost primerno priskrbljeni. Recesija?? S prstom javno, s polnim imenom in priimkom pokazat na odgovorne in ti naj tudi kazensko odgovarjajo s svojim premoženjem, tudi tistim, katere so prepisali na sorodnike in jih skrili v bančne trezorje drugih držav. DURS naj svoje delo bolj učinkovito opravi. Razkrinka in izterja naj davčne utajitve. Bogataši »čez noč« naj dokažejo izvor svojega premoženja, v nasprotnem primeru se zaseže in proda. Javna blagajna se bo napolnila z znižanjem cen nepremičnin, prodajo praznih stanovanj, ki jih je v Sloveniji vse preveč. In za konec še – vsem zaposlenim v Sloveniji en mesec minimalna plača. Z denarjem upravlja sklad, (s poštenimi ekonomisti, upam, da so še kje) ki vodi natančno, javnosti dostopno evidenco, kam denar gre. Brez vpliva politike in prijateljskih vezi. Enostavno in izvedljivo.

Misel in želja ni dovolj. Sem le glas iz množice ljudi, ki želi delati, ustvarjati. Za boljši jutri vseh nas, nad katerimi že plapola star, scefran prapor z napisom:

» LE VKUP, LE VKUP UBOGA GMAJNA!«