Elena Pečarič je bila rojena v Ljubljani. Je diplomirana filozofinja in sociologinja kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Opravljen ima strokovni izpit s področja socialnega varstva na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Napisala je številne članke, bila udeleženka velikega števila okroglih miz, aktivno obvlada angleščino, italijanščino, srbščino, hrvaščino, francoščino pa pasivno. Tudi ona je priklenjena na invalidski voziček in o njenem delu bi se dalo povedati še veliko, kajti punca je aktivna sto na uro. Na letošnjih oktobrskih volitvah se bo potegovala za mesto predsednice države. Pa od marsikoga slišim, da je to le malce preveč. Le kaj, da si dekle misli: invalidka pa na čelu države. »Sramota za Slovenijo,« še pribijejo in robantijo, da je pri nas res prav vse mogoče. Pa še zaskrbi jih, kaj bi Evropa mislila, če bi bila Elena Pečarič res izvoljena za predsednico Slovenije.

Preberite še ...

Finance

Kaj moram narediti za dobro pokojnino?

Pa si mislim: tega sveta ne poganjajo mišice, pač pa pamet. S tem nočem reči, da so na pomembnih in odgovornih političnih, znanstvenih in kar je še drugih, za človeštvo odločujočih mest, res najpametnejši, kajti dobro vemo, da je neumnost enakomerno razporejena po vsem svetu in da je ne manjka tako med klošarji kot med politiki svetovnega kalibra. Prisotna je med najbolj razvitimi mišičnjaki prav tako kot med telesno šibkimi. Neumnost je kot glasba. Je kot vesolje. Ne pozna meja.

Je pač tako, da masa ljudi ceni maso. Se navdušuje in podpira tisto, kar vidi. Vidimo pa vile, avtomobile, jahte, dragulje, diamante, joške, mišice, misice, okrogle ritke, bazene, polirane zobe, zlikane kože. Še dobro, da ni videti tistega, kar ima kdo v glavi. Sicer bi marsikateri novodobni uspešnež pristal med berači, bleščeči govorec med klovni. Veliko nas je, ki ocenjujemo in cenimo ljudi po njihovem videzu. Kar nekaj nas je, ki imamo odpor do vsega, kar ni fizično zdravo. Do vsega, kar ni po našem okusu. Tako se počutimo nelagodno, če srečamo slepega človeka. Če je v naši družbi invalid brez noge. Če moramo »govoriti« z gluhonemim. Vsaka drugačnost nam je tuja. Najraje bi videli, da je daleč od nas. Nekje tam: v vesolju. Ali da je sploh ni. Beračev, ki sedijo na ulicah in stegujejo roko, bi najraje ne videli. Če pa jih že, jih nadremo z besedami: »Delat pojdi!«

Pred kratkim je prišla v čakalnico zdravstvenega doma, kjer sem, čakajoč na pregled, poganjal korenine, Romka s fantičem. Skakal, pel in smejal se je. In vsi smo brez besed zrli vanj. Šel nam je na jetra... Ker je bil temnejše polti kot mi. Ker je skakal, ko smo vsi drugi sedeli pri miru kot bubice. Ker je pel, ko smo vsi drugi v mislih preklinjali zdravstveni sistem, prepočasne dohtarje, s coklami štorklajoče medicinske sestre, morda celo boga, ki nas je kaznoval z boleznijo, čeprav nas ima baje neizmerno rad in nas celo ljubi, kar bi težko trdili za kogar koli drugega, ki nas dobro ali vsaj bežno pozna. Skratka: Romček je bil zunaj našega sistema. Tako, kot so to drugače verujoči. Tako, kot so to tako ali drugače telesno prizadeti. Tako, kot so to drugače govoreči. Tako, kot so to drugače misleči. Tako, kot so to vsi, ki niso mi.

In Elena Pečarič, pa naj je še tako pametna, sposobna, nadarjena, zdravo ambiciozna, globoko razmišljajoča, poštena, izobražena in tako naprej marsikateremu Slovencu ne gre v okvir, kjer naj bi bila na ogled postavljena predsednikova slika. Le ta mora biti lepa za oko. Vse drugo je manj pomembno.