Niko Časar

V vseh primerih zlorab v Cerkvi, ki se nikakor ne bi smele zgoditi, mora Cerkev izreči sodbo. To je njena dolžnost do evangelija in celo božjepravna pravica. Pri tem so njeni kriteriji prav zaradi evangelija strožji, kot so v primeru civilnopravnih ustanov in obravnav. Ko Cerkev izreče sodbo neki osebi ali skupinam, jo izreče sebi. Pri tem ni nihče zmagovalec. Vsi smo poraženci. Žrtve, ki so utrpele zlorabo, ter njihovi svojci, saj jih je zloraba trajno zaznamovala z bolečino; tisti, ki so jim to bolečino povzročili in so bili zato obsojeni; dobri in plemeniti duhovniki, redovniki, redovnice ter verni laiki, ker morajo na sebi nositi breme krivične omadeževanosti, ter končno tudi odgovorni v Cerkvi, ki moramo tak proces peljati do konca.
Čeprav je Cerkev izvir Žive vode, Kristusa, je brez samoobsodbe v tako tragičnih primerih samo še kalna mlakuža, v kateri je vse zamrznjeno in zato v njej ni nobenega življenja, sploh pa ne Božjega. Cerkev si ne more privoščiti merjenja »vatlov«, do kod je možna neka zloraba, da ne pride so sodbe in obsodbe. Ko se dogaja merjenje »vatlov«, se legalizira zloraba in se ponižujejo žrtve. V Cerkvi ne more biti »milimetrske« ali »kilometrske« zlorabe. Kdor tega ne zmore ali noče dojeti, v Cerkvi nima kaj iskati, ker jo drži v krču duhovne in tudi moralne zamrznjenosti. Ne samo Cerkev na Slovenskem, temveč tudi celotna slovenska družba stoji na razpotju: ali se soočiti z resnico o sebi ter tako preprečevati vse vrste zlorab ali si lagati, da je z nami vse v redu. Božič je praznik neomadeževanosti. Do takšnega stanja se lahko pretolčemo vsi, ki smo kakor koli omadeževani, samo s hrepenenjem po neomadeževanosti in s pogumom sebe spremeniti v luč, ki v megli sveti tudi drugim. Luč celo meglo razblinja in jo spreminja v čudoviti odsev svetlobe.

Nataša Juhnov

Naj vam bo letošnji božič poln Božje luči, ki sveti v vaša srca iz betlehemskih jaslic in jih ogreva s smislom, pogumom in veseljem.