##IMAGE-3359774##

»Nedavna sodba Vrhovnega sodišča, s katero Semičanu Zemirju Begiču, ki zaradi inšpekcijskega posega ni mogel več variti eksotičnega piva mary jane, ne pripada odškodnina, me je razžalostila. Kaže namreč na to, da sodišče strankam ne daje razpravnega položaja,« pravi odvetnik Borut Škerlj, ki zagovarja Begiča oziroma njegovo družbo Izbor.

Danes bi bil namreč tak izdelek na prodajnih policah, kjer so sedaj številni proizvodi z večjo vsebnostjo eteričnega olja navadne konoplje, kot je bila v spornem pivu. Resda se je težko pravdati z državo, a Škerlj zagovarja stališče, da je potrebno uporabiti vsa pravna sredstva, zato bodo šli tudi v ustavno pritožbo.

Od tržne priložnosti do poloma

Begič je leta 1998 v pivu z izvlečkom hmelja in navadne konoplje videl tržno priložnost, a ga je kmalu obiskala zdravstvena inšpektorica in proizvodnjo piva mary jane, za katero je prilagodil vso opremo, prepovedala zaradi suma, da pivo vsebuje zdravju škodljive kanaboidne snovi. Sledila je dobro desetletje dolga kalvarija, v kateri je Begič izgubil praktično vse, saj je za zagon proizvodnje najel tudi kredite. A prepričan, da je delal po črki zakona, si je vsa leta prizadeval, da bi dokazal svoj prav.

Sprva mu je prvostopenjsko sodišče pritrdilo, saj je ugotovilo, da je inšpekcijski organ pri svojem poslovanju ravnal nezakonito in očitno malomarno, zaradi česar je bila Begiču ustavljena proizvodnja, zato je bilo sodišče mnenja, da so podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost države. Na sodbo se je pritožilo državno pravobranilstvo in Višje sodišče je sodbo razveljavilo z obrazložitvijo, da Begiču inšpekcija ni prepovedala prodaje spornega napitka, ker naj bi vseboval kanabinoidne komponente, saj takrat test sploh ni bil opravljen, vendar sporne tri pijače niso izpolnjevale splošnega pogoja za v tistem obdobju veljavno prodajo živil; torej niso imele opravljenega testa živil pred izročitvijo v promet in ustreznost v skladu s predpisi o zdravstveni neoporečnosti. Tako je Višje sodišče zaključilo, sedaj pa mu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, kamor je Begič vložil revizijo, da ukrep prepovedi pijač ni predstavljal protipravnega ravnanja inšpektorjev. In da Begiču odškodnina ne pripada.

Brez odškodnine

Vrhovno sodišče je torej zavrnilo revizijo tožeče stranke in tako potrdilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, da državi odškodnine v višini skoraj 9,7 milijona evrov in mesečne rente v višini skoraj 63.430 evrov ni treba izplačati. Bo pa moral Begič plačati stroške revizijskega postopka v višini 1.377 evrov.

»Vrhovno sodišče je v celoti sledilo ugovorom in navedbam, ki jih je Državno pravobranilstvo vseskozi zatrjevalo, ponovno pa izpostavilo v obširnem odgovoru na revizijo, in sicer da je tožnik, torej družba Izbor d.o.o., proizvodnjo začel preuranjeno oziroma preden je pridobil ustrezna dokazila o zdravstveni neoporečnosti živil, saj inšpekcijskemu organu ob prvem pregledu ni predložil ustreznih dovoljenj ter poročil o opravljenih analizah, zato je inšpektorat tožniku do predložitve zahtevanih dokazil povsem zakonito izdal ustno prepoved prodaje produkta, ki je veljala do 21. julija 1999, ko je tožnikova družba s strani Ministrstva za zdravje na podlagi izvršenih analiz prejela mnenje. V trenutku izdaje tega mnenja je tožnik pridobil pravico do prodaje produkta, pravice do proizvajanja produkta pa mu nobena od izdanih odločb nikoli ni jemala. Tudi pisna upravna odločba z dne 26. novembra 1998 namreč ni predstavljala protipravnega nedopustnega dejanja, saj je bilo s to odločbo prepovedno zgolj tisto dejanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožniku s to odločbo ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, temveč (splošna) uporaba prepovedanih substanc, niti mu ni bilo z odločbo prepovedano dodajanje eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Vsebina odločb družbi proizvajanje spornega produkta ni onemogočala in že zato z njimi ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda, zaradi česar ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno,« so pojasnili na državnem pravobranilstvu.

Da Begiču odškodnina ne pripada, je torej odločilo Vrhovno sodišče. Kaj pa bo na to reklo Ustavno sodišče?

Članek je bil objavljen 16. januarja 2014 v 2. št. Dolenjskega lista.