Napuh, pohlep, poslušnost in ostali grehi ministrske ekipe
Sestava ministrov, ki ji načeljuje premier Janez Janša, je v minulem letu doživela nekaj pretresov, a so kljub temu preživeli vse poskuse interpelacije. Kateri so bili njihovi največji grehi?
Zdravko Počivalšek je še eno leto v vladi preživel kot glavna protiutež s strani stroke predlaganim epidemiološkim ukrepom, vključno z zaprtjem javnega življenja. Presežne smrti zadnjih dveh let delujejo v neposrednem nasprotju z njegovimi sanjami o narodu treh milijonov ljudi.
Mateja Tonina zdravstvena kriza ni ustavila pri nakupih orožja, še več, v vojski je celo videl način reševanja te krize, ko se je dogovoril za pomoč italijanskih vojaških zdravnikov v slovenskih bolnišnicah, ki pa so zaradi neurejene dokumentacije predčasno zapustili Slovenijo.
Anže Logar, ki je nedavno veljal za mogočega naslednika Janeza Janše na čelu SDS, je v času na čelu MZZ poniknil. Nič drugače ni bilo niti v času predsedovanja Svetu EU, ko je premier znova ugrabil zunanjo politiko in umestil Slovenijo ob bok Madžarski in Poljski.
Aleš Hojs je z imenovanjem Antona Olaja na čelo policije nadaljeval s podrejanjem te institucije. Nad njim je še vedno ustavno sodišče, ki je njegove ukrepe večkrat označilo za protiustavne, kar pa je Hojsa spodbudilo samo k dodatnim javnim napadom na neodvisno sodstvo.
Andrej Šircelj pod pretvezo znižanja davkov za navadne ljudi uvaja davčno reformo, ki deli bonbončke za najbogatejše in pri tem ustvarja proračunsko luknjo v času rekordnega javnega dolga Slovenije, pri tem pa načrtuje primanjkljaj še za leti 2022 in 2023.
Marjan Dikaučič je mesto pravosodnega ministra nasledil od Lilijane Kozlovič in nadaljeval brezhrbtenično vodenje tega resorja. Postavlja se vprašanje, kako je lahko postal minister človek, proti kateremu je bila uvedena sodna preiskava.
Boštjan Koritnik je dal na voljo zaposlene v javni upravi kot prve, ki naj bi sprejeli pogoj PC za delo, kar je ustavno sodišče označilo za protiustavno. Kot je značilno za to vlado, je odločitev padla, ker je bila sprejeta z odlokom, in ne z zakonom.
Janez Cigler Kralj je izkoristil svoj položaj na čelu ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da je NSi-jev bližnji zasebni konservativni Zavod Iskreni, ki si med drugim lasti portal Domovina.je, prejel 130 tisoč evrov iz javnega razpisa.
Janez Poklukar je zlorabil visoko javno zaupanje, ki ga je imel ob začetku funkcije, in nadaljeval obvladovanje epidemije po notah politike, najbolj očitno v primeru rokohitrske vpeljave pogoja PCT, a kljub temu je precepljenost Slovencev še vedno krepko pod evropskim povprečjem.
Simona Kustec je septembra 2021 ponovila napake iz septembra 2020. Ravnateljice in ravnatelje redno pušča na cedilu, najbolj pa je bilo to vidno pred novim šolskim letom, ki so ga še enkrat dočakali brez potrebnih navodil, potem ko je ministrica poletje raje preživela na olimpijskih igrah.
Jernej Vrtovec je ob viharju sprememb v državni energetiki ostal nem, rekoč, da o tem ne ve ničesar. Četudi se med kandidati za vplivna mesta v državnih podjetjih pojavljajo kadri NSi in SDS, Vrtovec namerno gleda stran, ali še huje, res ne ve, kaj se dogaja.
Vasko Simoniti je nadaljeval z nekulturnim vodenjem kulturnega ministrstva. Od spornih medijskih razpisov do ignorance muk kulturnih ustanov in preganjanja nevladnikov z Metelkove Simoniti svoje poslanstvo dojema očitno destruktivno, ne pa konstruktivno.
Jože Podgoršek je po izstopu Desusa iz vlade po tihem nadaljeval delo. Četudi mu strokovnosti ne gre oporekati, pa je denar, ki se je z ministrstva stekal v oglaševalske kampanje vladi naklonjenih medijev, dokaz, da ta ni glavni kriterij za delo v tej vladi, pač pa je to poslušnost.
Andrej Vizjak pooseblja modus operandi te vlade, ki vedno vztraja, da ima prav, in pri tem podcenjuje (strokovno) javnost. Tudi po velikem porazu na referendumu o zakonu o vodi je Vizjak izrazil prepričanje, da ljudje sploh niso vedeli, o čem glasujejo, a kljub vsemu še vedno uživa podporo vlade.
Zvonko Černač se je podpisal pod načrt za okrevanje in odpornost – osrednji dokument, ki bo služil kot temelj za postpandemično okrevanje. Čas za oceno bo šele čez nekaj let, a že zdaj je jasno, da je načrtovanje od spodaj navzdol privedlo do relativno neambicioznega načrta.
Mark Boris Andrijanič je kot minister zamenjal dlako, ne pa tudi značaja, saj je še vedno zvest ameriškim multinacionalkam. Slovenija je tako podpisala pogodbo s tehnološkim velikanom Googlom, ki bo dal 2,5 milijona evrov za digitalizacijo. Kaj bodo dobili v zameno, pa še ni jasno.
Helena Jaklitsch v primerjavi z Andrijaničem skrbi za dobre odnose predvsem z Južno Ameriko in tamkajšnjimi Slovenci. Delo Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu predvsem postavlja pod vprašaj smiselnost vladnega statusa vodje urada, za katerega se zdi, da je samo minister za protokolarne obiske in vljudnostna srečanja.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
