##IMAGE-3699420##

Solidarnost je nedvomno eden od pomembnih temeljev učinkovitega delovanja družbe. V slovenski ustavi besede solidarnost ne bomo našli, kar pa ne pomeni, da je v njej ni. Solidarnost je načelo, po katerem tisti, ki imajo več, k neki stvari prispevajo več od tistih, ki imajo manj, in na drugi strani tisti, ki nekaj bolj potrebujejo, dobijo več kot tisti, ki potrebujejo manj ali pa sploh nič. Solidarnost je, ko gresta dečka na potep in ima eden od njiju s sabo sendvič. Ko sta lačna, prvi prelomi sendvič na pol in da polovico tovarišu, pa za to ne pričakuje ne plačila in ne povračila. Solidarnost ni dobrodelnost, ko tisti, ki ima nekaj, podari tistemu, ki nima, revežu, grobo rečeno – iz usmiljenja. Tu gre za nadrejen in podrejen položaj med tistim, ki daje, in tistim, ki prejema in mu mora biti za to hvaležen. Pri solidarnosti je drugače, tu gre za enakopravnost in pravičnost.

Dobrodelnost je seveda čudovita stvar, a zgolj z dobrodelnostjo katastrof, kakršna se nam je zgodila v začetku avgusta, ne moremo rešiti, pa čeprav z dobrodelnimi koncerti in SMS-ji zberemo milijone. Da država odpravi posledice divjanja narave in naselja uredi tako, da ne bodo več ogrožena, kar je edina prava rešitev te težave, bo v prihodnjih letih potrebovala milijarde evrov. Po zadnjih ocenah več kot pet. Dobrodelni milijoni so sicer dragoceni, a so v primerjavi s potrebno vsoto denarja le pljunek v morje.

Solidarnost ni dobrodelnost, ko tisti, ki ima nekaj, podari tistemu, ki nima, revežu, grobo rečeno – iz usmiljenja.

Pomoč ljudi, ki so solidarnostni ponedeljek dejansko izkoristili za pomoč nesrečnikom na poplavljenih območjih, je bila lepa gesta, a večina tistih, ki so tako z odlokom vlade dobili prost dan, ni mogla oditi na delovne akcije in jih tam niti niso potrebovali. Ni bilo dela za vse. Solidarnostna sobota oziroma del zaslužka, namenjen odpravi posledic poplav, je sicer dobrodošel ukrep, ki pa tudi ne more rešiti precej večje težave. To je morda nekaj več kot pljunek, a tudi če bi se v morje …, se ne bi poznalo, zaradi tega morje ne bi poplavilo.

Odpravljanje posledic tokratnih poplav bo trajalo leta in bo stalo ogromno denarja, v tem času pa se bodo zgodile nove poplave in suše, tornadi bodo odkrivali strehe, požari bodo pustošili gozdove in bog ne daj uničevali naša bivališča. Vse to se bo zaradi podnebnih sprememb in globalnega segrevanja, za katero je že jasno, da ga ne moremo ustaviti, lahko ga le nekoliko omilimo, dogajalo čedalje pogosteje. Tudi kakšen potres lahko pričakujemo, čeprav potresi nimajo nič skupnega s podnebnimi spremembami.

Denar za reševanje in odpravljanje posledic, pa tudi za prilagajanje življenjskega okolja tovrstnim dogodkom je treba nekje dobiti. Nekaj ga bo dala Evropska unija, a ta denar moramo v njene sklade prispevati tudi sami. Nekaj se ga da dobiti tako, da gradnjo ali obnovo nekaj cest ali novega oddelka bolnišnice, šole, telovadnice, bazena ali kulturnega centra in nakup vojaškega oklepnika premaknemo nekam v prihodnost. A tako ne gre v nedogled, saj tudi vse našteto družba potrebuje. Ni druge kot uvesti nov davek, solidarnostni davek, ki bo sproti polnil solidarnostni sklad, iz katerega bo družba jemala, kadar bo šel nekdo na potep brez sendviča. Sicer se bo treba ob vsakih poplavah, ko bo voda spet odnašala hiše in mostove, znova spraševati, ali maslo ali topovi, pardon, ali maslo ali mostovi. In ta davek mora biti pobran solidarnostno. Tisti, ki imajo več, naj dajo več kot tisti, ki imajo manj. Čeprav nekateri razmišljajo drugače.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista