K. K. V.; Primorske novice

Dom na Krasu, hiša v Solkanu, kjer v stanovanjski skupnosti živi skupina invalidov, varovancev socialnovarstvenega zavoda Dom na Krasu. Njihovo prebivanje gre v nos sosedom, ki so se, da bi jih izgnali iz svoje bližine, organizirali v civilno iniciativo.

##IMAGE-2100837##

Civilno iniciativo, ki nasprotuje prebivanju invalidov v svoji okolici, je sprejel tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Niso našli skupnega jezika. Za TV Slovenija je povedal, da gre za invalide, ki pa jih civilna iniciativa vidi drugače in da so njeni člani do invalidov zelo diskriminatorni.

Za kaj pravzaprav gre? Za nestrpnost? Vsekakor. Za zavračanje drugačnosti? Tudi. Za nehuman odnos do sočloveka v stiski? Predvsem za to. Če človek še lahko mogoče razume neko nezaupanje ali celo strah v stiku z nekom, ki je drugačen, ki je tako ali drugače prizadet, ki ima na primer duševne težave, pa zavračanje njegovega prebivanja v naselju in boj za njegovo izselitev ne moreta biti razumljiva. To preprosto ni človeško, ni humano.

Civilne iniciative same po sebi niso nič slabega. So legitimen in demokratičen pojav. Marsikdaj delujejo družbeno koristno, preprečijo politično ali kapitalsko uzurpacijo prostora, delujejo v dobro človeka in skupnosti. A ne vedno. Marsikdaj zagovarjajo zelo ozke osebne interese na škodo splošnega dobra in soljudi. Tudi v naših krajih jih ne manjka.

Primer solkanske civilne iniciative je ta trenutek najbolj vroč, a takih in podobnih civilnih iniciativ tudi v preteklosti v Sloveniji ni manjkalo. Ljudje so se organizirali v civilno iniciativo, tudi ko so v njihovi bližini načrtovali gradnjo vrtca, šole ali doma za ostarele, da ne govorimo o nasprotovanju gradnji otroških igrišč ali pumptracka. Vrtcu so pred leti nasprotovali tudi v novem novomeškem naselju Podbreznik.

Solkanska civilna iniciativa zastopa ljudi, ki jih motijo invalidi in jih nočejo imeti v svoji bližini. Da bi, na videz legitimno, dosegli svoje, izkoriščajo vse zakonske možnosti, štango pa jim pri tem drži celo gradbeni inšpektor, državni uradnik, ki mu je uspelo v gradbenem zakonu najti člen, po katerem lahko invalide izseli iz njihovega prebivališča. In je ukrepal. A nimajo javni uslužbenci svojega etičnega kodeksa? Imajo. Mogoče v njem res ne piše nič o konkretnem primeru, a sodobna etika temelji na krščanski etiki, to, kar počnejo civilna iniciativa in njihov inšpektor v Solkanu, pa ni ne etično ne krščansko. Ob božiču bi se lahko vprašali, kaj bi v takem primeru naredil Kristus.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista