Arhiv Dolenjskega lista

Težko je bilo sinoči preriniti se v atrij knjigarne Goga, kjer sta se namesto na Glavnem trgu, kot je bilo predvideno, zaradi dežja dvobojevala pisatelj Goran Vojnović, nagrajenec Prešernovega sklada, ki je za roman Jugoslavija, moja dežela pred kratkim dobil že drugo nagrado za najboljši slovenski roman kresnik, in Ervin Hladnik Milharčič, eden najbolj prepoznavnih in cenjenih slovenskih novinarjev, ki dogodke in kraje, ki jih Vojnović popisuje v svojem zadnjem nagrajenem romanu, izjemno dobro pozna, saj je v času vojne v Bosni oziroma v času tako imenovanih balkanskih vojn od tam poročal kot vojni dopisnik.

Milharčiču je bila tokrat sicer dodeljena vloga povezovalca literarnega večera, katerega gost naj bi bil Vojnović, a je gost tokrat dobil od gostitelja zelo malo vprašanj, pa še ta so bila bolj naključna, pa tudi o Vojnovićevi knjigi tokrat skoraj ni bilo govora.

Izhodišče za "dvoboj" dveh Dnevnikovih kolumnistov je bila včerajšnja obletnica pokola v Srebrenici, ki tudi po osemnajstih letih doživlja različne interpretacije in se tudi krivda zanjo predvsem med Srbi še vedno prepogosto relativizira. Vojnović je opisal lastno izkušnjo različnosti pogledov na srebreniško tragedijo skozi pogovore s sorodniki, danes v Srbiji živečimi bosanskimi Srbi, ki se, mnogi še danes, čeprav osebno z zločinom niso na noben način povezani, niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo v sebi nosi srbski narod in srbska država.

Milharčič je v iskanju odgovora, zakaj nekateri narodi s tem nimajo nobenih težav, drugi pa tudi dogodkov izpred sedemdesetih let niso sposobni doumeti drugače kot iz svojega ozkega zornega kota, zašel v čas druge in prve svetovne vojne, v vojne, ki jih je po drugi svetovni vojni kot zadnji nesporno osvobodilni vojni v zgodovini, v katere so bile vpletene svetovne sile, sama ali z zavezniki bojevala in jih še tudi s slovensko udeležbo bojuje Amerika. Dotaknil se je tudi zadnjega pokola v Egiptu in popolnoma različnih pogledov, ki so jih imeli nanje ljudje na dveh različnih trgih istega mesta.

Njun večer bi se morda končal že po dveh urah, ko sta se žejna odločila končati "pogovor", če Hladnik Milharčič občinstva ne bi izzval s predlogom o po petih vprašanjih iz publike za vsakogar od njiju, kar je literarni večer zavleklo vse do enajste ure oziroma z neformalnimi pogovori z akterjema večera še precej dlje.