Arhiv Lokalno.si

Ob obletnici rojstva slovenskega pesnika Franceta Prešerna so tudi letos po vsej Sloveniji potekale številne brezplačne kulturne prireditve pod skupnim naslovom Ta veseli dan kulture. V okviru akcije, ki na pobudo Ministrstva za kulturo poteka od leta 2000, je Knjižnica Mirana Jarca na predvečer praznika gostila Vladimirja Uglešića, mag. farmacije in člana Hrvaškega kulturnega združenja Novo mesto, ki je pripravil zanimivo potopisno predavanje z naslovom Litva med jantarjem in križem. Na dan praznika se je z monodramo »Slovo Andreja Smoleta od veselih ur« predstavil Anatol Štern, v petek pa so pred Oddelkom posebnih zbirk na ogled postavili razstavo na tematiko miklavževanja, ki vključuje gradivo iz posebnih zbirk Boga Komelja, večinoma voščilnice.

Litva je najjužnejša in največja od treh baltskih držav. Bila je prva od okupiranih sovjetskih republik, ki se je osvobodila od Sovjetske zveze in razglasila svojo neodvisnost 11. marca 1990. Tako kot Slovenijo in Hrvaško je njeno neodvisnost prva priznala Islandija. Še nekaj podobnosti s Slovenijo bi se dalo najti, med drugim denimo tudi to, da Litvo pogosto zamenjujejo z Latvijo, tako kakor Slovenijo s Slovaško, da obe deželi v veliki meri pokrivajo gozdovi in da ju je povezovala jantarjeva pot, ki je z rumenim zlatom zalagala Rimljane. Gintaras, kot jantarju pravijo Litovci, je v nešteto oblikah mogoče kupiti v številnih specializiranih trgovinah ali na stojnicah s spominki.

Preberite še ...

Kulinarika

S temi triki bo vaš piknik popoln

Popotovanje se je pričelo v prestolnici Vilna, slikovitem mestu na rekah Neris in Vilnia, v bližini katerega se nahaja tudi geometrijsko središče Evrope. Legenda pravi, da je mesto ustanovil vojvoda Gediminas, ki je po napornem celodnevnem lovu sanjal o jeklenem volku na vrhu hriba, pod katerim je tulilo še na stotine volkov. Za razlago sanj je Gediminas povprašal poganskega duhovnika, ki mu je razložil, da jekleni volk predstavlja grad, ki naj bi ga zgradil sam veliki vojvoda in ga napravil za litovsko prestolnico. Staro mestno jedro je eno najbolj zanimivih v Vzhodni Evropi, še posebej zanimiva pa je Vilnska univerza, ki je bila ustanovljena leta 1579 in je renesančni sklop zgradb z neštetimi notranjimi dvorišči, nekakšno mesto v mestu.

Predavatelj je opisal Litvo kot zelo lepo in turistom prijazno deželo; vstopnine v cerkve ni, uporaba stranišč je brezplačna, poceni hrana in bencin, ceste so dobre. Vsekakor je dežela vredna ogleda, ne nazadnje pa je v letu 2009 tudi evropska prestolnica kulture, tako da je pestro kulturno dogajanje zagotovljeno. Za bogato zakusko po potopisnem predavanju je poskrbelo Hrvaško kulturno združenje Novo mesto.

Ob kulturnem prazniku Ta veseli dan kulture številne kulturne institucije vabijo na brezplačne prireditve in ponujajo brezplačen vstop za oglede razstav in zbirk.

Knjižnica Mirana Jarca je ob tej priložnosti gostila dramskega igralca Anatola Šterna, ki je nastopil v monodrami »Slovo Andreja Smoleta od veselih ur«. Avtor besedila, dr. Matjaž Kmecl, je vsebino monodrame povzel takole: »Zadnjega novembra 1840 je Andrej Smole povabil kopico zvestih prijateljev na praznovanje svojega štiridesetega godu, med njimi seveda tudi najbližjega, Franceta Prešerna. Po hrupnosti, veselosti in pivskem razkošju takšnih dogodkov je slovel daleč naokrog in zadrege z obiskom ni bilo. Toda bil je že na koncu z zdravjem; z dolgotrajnih in več kot veseljaških potovanj po Evropi je prinesel »francosko bolezen« zdaj ga je dokončno pobiralo - sredi godovanja je umrl, v Prešernovih rokah. Že z one strani zdaj govori svojemu najzvestejšemu in občudovanemu prijatelju malce melanholične, malce obešenjaške zapuščinske besede: potegnil je črto pod življenjem in daleč največ, kar se mu je očitno v njem zgodilo, je bil »vrbenski« France, pesnik. Monolog, ki ga zdaj v njegovem imenu govori Anatol Štern, so torej besede z meje med življenjem in smrtjo – razbremenjene vsega posvetnega skrivaštva in skrbi za videz; skrajno intimne, pa vendar še zmeraj uglašene z veselostjo živih dni; polne prijateljske privrženosti in melanholične ironije, Ijubezni do domovja in svojih ljudi; govorijo pa seveda o Prešernu vsaj toliko kot o Smoletu.«

Anatol Štern je z izredno doživetim nastopom še enkrat več dokazal, da mu besede izvrstno tečejo. Kljub temu, da je tematika resna, je iz številnih obiskovalcev s svojo interpretacijo besedila pogosto izvabil smeh in bil ob koncu deležen bučnega aplavza.

Knjižnica Mirana Jarca

Galerija

Arhiv Lokalno.si