Arhiv Štajerskega Tednika

„S tem sta bila takrat izpolnjena osnovna pogoja za novo zbirko nacionalnega pomena: soglasnost stroke in dovolj velik, sicer še neurejen prostor v okolju z bogatim šemskim izročilom. Zanimanje za zbirko in pripravljenost na sodelovanje sta bila velika, tako v domačih kot v tujih strokovnih krogih. Člani delovne skupnosti vzhodnoalpskih etnologov Alpes Orientales so celo predlagali, da bi bodoči muzej mask na Ptuju prerasel v mednarodni muzej, ki bi zajel vzhodnoalpske dežele. V tistem času je bila žitnica v upravljanju ptujske občine, ki jo je oddajala v najem raznim podjetjem. Januarja 1966 je muzej prosil občino, naj se mu še istega leta dodeli žitnica, da bi jo lahko do leta 1969 postopoma uredili za muzej slovenskih ljudskih mask, ko je bilo predvideno njegovo odprtje. Vse pa je ostalo le pri načrtih. Žitnica ni bila predana muzeju in glede na gospodarsko stanje v občini ni bilo računati na njeno adaptacijo. Žitnico je dobil muzej v upravljanje leta 1969.“

Načrte o zbirki slovenskih ljudskih mask v ptujski grajski žitnici so ponovno obudili v času slovenske osamosvojitve. Ideja je bila, da bi jo uredili v zgornji etaži žitnice in jo odprli ob praznovanju stoletnice muzeja, to je bilo leta 1993. „Izdelali so idejni načrt za postavitev razstave ter povabili sodelavce drugih muzejev in sorodnih ustanov iz Slovenije in zamejstva. Navkljub dobri volji sodelujočih je vse skupaj ponovno zastalo, kajti muzej ni mogel pridobiti sredstev za ureditev razstavnega prostora in izvedbo projekta,“ je v luči aktualnega dogajanja v zvezi z žitnico propadle poskuse njene oživitve na kratko strnil kustos Brence.

Preberite več v Štajerskem Tedniku