Arhiv NTRC

Film nas popelje od zasneženih Julijcev do prekmurskih ravnic in iz gostih kočevskih gozdov v globok podzemni svet kraških jam, do rek in slovenskega morja. Ob tem s pomočjo čudovitih posnetkov in odlične glasbene opreme niza življenjske zgodbe manj znanih živali in rastlin pri nas ter nas opozarja, kako neverjetno bogat, a krhek je svet divje Slovenije. Film torej, ki ni le paša za oči, ampak tudi opozorilo, da lahko vse to kmalu izgubimo, če se ne bomo trudili za ohranitev narave ter pestrosti rastlinskega in živalskega sveta.

Za Mateja Vraniča, ki se že tri desetletja ukvarja z raziskovanjem in odkrivanjem živalskega sveta skozi objektiv fotoaparata ali kamere, je to drugi naravoslovni dokumentarni film. Za film Ptice jezer – njihova vrnitev je prejel številne mednarodne nominacije in nagrade. Tokrat je k sodelovanju povabil širši krog sodelavcev, saj je bil tudi projekt precej bolj zahteven. Sam je poskrbel za režijo, fotografijo in montažo, medtem ko je scenarij pripravil z Marjanom Žiberno.

Ste zadovoljni z odzivi na film Divja Slovenija? Omenili ste, da se boste nehali ukvarjati s tem poslom, če ljudem film ne bo všeč. Kako kaže, boste še snemali?

To je bilo rečeno v šali, a v vsaki je nekaj resnice. Že na začetku sem bil prepričan, da bo ljudem film všeč, a nisem pričakoval, da tolikšnemu številu. Še preden smo se z distributerjem dogovorili za predvajanje v kinematografih, so ljudje pisali, kdaj ga bo mogoče videti … Res sem zelo presenečen. Mogoče je tako tudi zato, ker so časi takšni, da so ljudje pod pritiskom in jih takšen film lahko sprosti. Zdi se jim dobro, da lahko vidijo tudi nekaj lepega in pozitivnega.

Kakšni so covidni časi za vas, ki se morate kot podjetnik sami znajti?

Na srečo ne delam samo ene stvari. Pri snemanju in fotografiji je veliko različnih področij. Če je enega posla manj, je še vedno veliko drugih želez v ognju.

A da človek pride do tega, da ima dovolj dela, se je verjetno treba truditi več let ...

Spoznal sem, da tisti, ki čez noč uspe, tudi čez noč ponikne. Zaradi pritiska, ki ga ne zdrži. Z leti dobivaš trdo kožo, lažje zdržiš.

Pravite, da imate končani dve strojni šolo in še fotografsko in da ste pred začetkom samostojne poti leta 2006 vrsto let delali v Gorenju. Vam tehnična znanja pomagajo tudi pri sedanjem delu?

Znajdem se in ni mi težko, ko je treba rešiti težavo ali kaj izdelati, skonstruirati ... Ko je bilo treba za potrebe snemanja izdelati posebne hiške, v katerih smo bili skriti, sem jih izdelal. Prenosne hiške za dva so izolirane in ko smo vanje postavili majhen gorilnik, so se hitro segrele in ni bilo tako hladno kot v šotoru.

Verjetno pogoji snemanja niso bili enostavni. Marsikdo se bo ob gledanju vprašal, kako ste lahko v najbolj nemogočih razmerah posneli ves material za film.

Treba je vedeti, da smo delali v najbolj vročih in najbolj mrzlih ter deževnih dneh. Če nas je katera žival »žrla«, so bili to samo komarji. V močvirju se ne moreš zaščititi, repelenti iz trgovine so »blažev žegen«. Nič ni bilo enostavno. Vsak sklop in vsaka tematika sta terjala poseben pristop. Zadali smo si nek scenarij, a nič ni šlo gladko v skladu z njim. Vedno je bilo treba ponavljati, po desetkrat je bilo včasih treba priti na isto mesto, da se je dalo posneti, kar je bil predvideno. Vedel sem, da bo snemanje zelo zahtevno, a ko smo začeli, sem videl, kaj vse bi še lahko izboljšali, in stvari so se začele zapletati. Naravoslovna tematika je ljudem ljuba, a narediti film, da bo ljudem všeč, zlasti tistim po svetu, ki so videli že na stotine dokumentarcev, je nekaj drugega. Prizadevati si je treba za tehnično dovršen in kreativno zanimiv pristop.

Danes pritegnejo predvsem adrenalinski in šokantni prizori. Je to v naravoslovnih dokumentarcih sploh možno? Kako pritegniti širok krog, če se zdi, da ljudi bolj zanimajo igrani filmi?

Akcijski filmi imajo v kinih resda prednost, a na televiziji ni tako. Obstajajo TV-kanali, kjer vrtijo samo dokumentarne filme o naravi. V kinih bo film na ogled samo v Sloveniji. V tujini se dogovarjamo, da bi ga prodali čim več TV-hišam. Zanimanje za takšne filme je vedno.

Prebrala sem primerjavo vašega dela z deli legendarnega ustvarjalca naravoslovnih filmov Davida Attenborougha. Kaj pravite na to? Verjetno bi bili veseli vsaj delčka proračuna, ki ga je imel za snemanja, in njegovih pogojev za delo?

(Smeh) Sem njegov oboževalec. Njegovo delo mi je všeč, ker zelo nevsiljivo prikazuje naravo. Če gledamo filme na programu National Geographic, težijo h krvoločnosti in agresiji, vedno neka žival preganja drugo, jo trga ... Dokumentarci BBC imajo tudi kakšen takšen dogodek, a se sicer izogibajo tem prizorom. Verjetnost, da ga snemalec ujame, je poleg tega zelo majhna. Drugače je v Afriki, kjer se lahko z avtom levu približaš na nekaj metrov in ga snemaš. Najtežje na svetu je posneti evropske živali, ki jih človek preganja že od nekdaj in imajo zato v sebi ukoreninjen strah pred njim. Težko se privadijo na našo bližino. Se, a nikoli tako, da bi se lahko z avtom pripeljal v bližino in jih posnel.

V naših Julijcih to vsekakor ni bilo izvedljivo ...

V hribih so že sicer posebne razmere, a če pade sneg, je še težje. Snemalna oprema je bila težka od 20 do 30 kg, ko smo jo nosili po snegu, se je ta vdiral. Sicer smo počakali, da je sneg malo zamrznil, a še vedno je bilo treba peš. Če bi imeli milijonski proračun, bi lahko v gore poleteli s helikopterjem, a niti to pri nas ne gre kar tako, izpolnjeni morajo biti določeni pogoji, imeti je treba dovoljenja … Ni bilo enostavno. Mogoče se v filmu opazi, da so fantje, ki so mi pomagali, v prvi vrsti delali s srcem in z veliko željo po sodelovanju, ne glede na plačilo.

Foto: arhiv Divje Slovenije

Preberite več v Novem tedniku