Življenje je eno samo porivanje.

V porodnišnici rojevajoče mamice spodbujajo: ''Gospa, potisnite. Potisnite, vendar. Močneje. Dajte, potisnite! Porinite. Še malo, pa bo šlo.''

Pa se rodimo. S pomočjo porivanja. S pomočjo potiskanja.

Nato nas v vozičkih porivajo leto ali dve po cestah, ulicah, poteh in stran poteh, nas porivajo iz kota v kot, iz stanovanja v stanovanje, iz trgovine v trgovino, porivajo nas od ene do druge stare mame, od sosede do sosede, iz zdravstvenega doma v zdravstveni dom. Nakar nas porinejo v vrtec, kjer pridemo v roke vzgojiteljicam, ki nas porivajo iz igralnice v igralnico. Nam pripovedujejo pravljice in druge neživljenjske zgodbe, da bi nam bilo lepo in da bi zrasli v poštene, pridne, poslušne in ubogljive državljane. Da nas bo država, ko odrastemo, laže in učinkoviteje porivala.

Če imamo odprto glavo samo takrat, ko imamo v ustih vroč krompir, nas potem devet let porivajo iz razreda v razred. Poleg drugih resnic, ki nam jih želijo strpati v možgane za vedno, nas prepričujejo, da je znanje bogastvo, medtem ko se vsi okoli nas obdajajo z zadevami, ki so vse prej kot znanje. Grmadijo si denar, zidajo gradove, bazene, si kupujejo limuzine in letujejo v tujini, skriti za velikimi sončnimi očali, da jih ne bi kdo prepoznal. Da oni ne bi prepoznali koga, da ne bi videli revščine, bede in drugih oblik človeka nedostojnega življenja.

Po osnovnošolskem porivanju pristanemo v srednješolskem porivanju. To naj bi bil čas poglabljanja znanja in razmisleka, kam se bomo usmerili, da bomo lepše, lagodneje in udobneje živeli. Računati pričnemo na pomožno porivanje kakšnega strica, ki je na položaju, na katerega se je zavihtel, ker je porival prave ljudi oziroma, ker so ga porivali ljudje, ki so bili ob pravem času na pravem mestu.

In ko se prerinemo iz srednje šole, se zrinemo na kakšno od visokih šol, kjer postane porivanje naša glavna skrb in dejavnost. Kajti, kakor si boš postlal, tako boš tudi spal. Ko se prerinemo skozi vse izpite, postanemo nekdo. In ta nekdo prične bitko za čim ugodnejši položaj v družbi s pomočjo porivanja, dokler ga nekega lepega večera ne spravi v posteljo izbranka njegovega življenja, ki ga porine v zakon.

Nato sledi dolgoletno porivanje: nakupovalnih vozičkov po velikih nakupovalnih središčih. Otroškega vozička medtem, ko Julija pije kavo s prijateljicami in z mestnim Romeom, ki je znan daleč naokoli po tem, da zna dobro porivati avtomobile, če nočejo vžgati. In poriva jih najraje v zakonu malce razočaranim damam, ki imajo zelo zaposlene može na visokih položajih in z dobrimi plačami ter znajo zaigrati napako pri vžigu.

Preberite še ...

Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

In čas teče.

Rodijo se vnučki, ki veselo mahajo iz vozička, ki ga poriva ponosni dedek.

Ponovijo se vsa porivanja, skozi katere sta šla dedek in babica, dokler ne pričnejo klecati kolena, se lomiti sklepi, izpadati zobje, dokler ne opeša spomin do te mere, da človek pozabi, kakšen smisel to naše vseživljenjsko porivanje sploh ima.

In takrat objavijo v časopisu osmrtnico, tri dni po objavi pa te porinejo v jamo.

To je dokaz za trditev, da je življenje res - eno samo porivanje.