Zavesa v spomin zabukovškim gasilcem Boštjanu, Toniju in Denisu odgrnjena
Preteklo soboto se je v Domu krajanov Zabukovje zgodil poseben večer. Po dvorani je zadonela pesem Kvarteta Jarica in pridružilo se jim je šest narodno zabavnih ansamblov. Prireditev je bil namenjena V spomin dvema predsednikoma PGD Zabukovje, Boštjanu Božiču in Toniju Percu. Večer pa je bil namenjen tudi našemu članu Denisu Pečniku. Vsi trije fantje so nas zapustili mnogo prezgodaj.
Ko je v jesenskem večeru leta 2002 tragična nesreča posegla v Boštjanovo življenje, smo bili ob predsednika, ki je to funkcijo pričel izredno mlad. Tudi zaradi tega je gasilsko društvo pridobilo mnogo novih članov, ne glede, od kje so prihajali.
Po Boštjanovi tragični nesreči smo se ustavili. Takrat smo bili še izredno mlad sestav in nekako nismo znali in nismo imeli moči stopiti naprej. Društvo je bilo nekaj časa v tišini in delovanje je zamiralo. Potem pa je pot med nas našel Tone in izvolili smo ga za predsednika našega društva. Prihajal je iz Sevnice in si med zabukovškimi gasilkami našel svoje dekle, Alenko. Društvo je pod Tonijevem vodstvom dobilo nov zagon. Toni je zastavljal cilj za ciljem, člani smo sodelovali; steklo je nekaj investicijskih del, ki jih je Toni sam izpeljal ob pomoči gasilcev. Na Tonijevo pobudo smo pričeli z varčevanjem za novo gasilsko vozilo. Njegova navzočnost je krojila tudi zelo dobre in spoštljive odnose v društvu. Bil je izredno strpna oseba in je znal pravilno pristopiti k težavam.
Tone nam je tudi zapolnil praznino za Boštjanom. Na nek nevsiljiv način nam ga je nadomestil. Dal nam je upanje, da se splača iti naprej, da nismo sami, ker je zdaj on z nami.
Leta 2008 je Tone predsedništvo predal sedanjemu predsedniku Tinetu Kinku, ki ga uspešno vodi vse do danes. Tone je ostal naš član, tudi predsednik komisije za napredovanja in priznanja. Še vedno se je vračal med nas, tudi z glasom harmonike ob jesenskem kostanju, prvomajskem kresu, silvestrovanjih.
Lanskega oktobrskega večera smo sestankovali v gasilskem domu. Nikakor nismo zmogli doreči dnevnega reda. Enostavno nismo bili sklepčni. Kaj takega se nam ni zgodilo še nikoli. Kot da nam nekaj to ne dovoli. Čez nekaj ur smo vedeli, zakaj takšen nemir. V času našega sestanka je tam, na drugem koncu Slovenije, izgubil življenje naš Tone.
Karte o še eni nenadomestljivi izgubi so bile položene. Ob mizi soočanja pa mi, z vprašanjem, zakaj?
Oba naša prijatelja, ki sta nas vodila in mi smo šli za njima, sta svojo mladost dokončno zapisala na hribčku zabukovške zemlje. Nekaj korakov stran od gasilskega doma.
Pa ne; ni bilo dovolj. Še en davek. Maj 2012. Zgodi se huda prometna nesreča. Naš osemnajstletni Denis je utrpel hude telesne poškodbe. Boril se je za življenje, mi pa smo upali zanj z največjimi močmi. Osmega novembra se tragična zgodba zaključi; ni več besed, ni stavka, ne odstavka. Spet nam je vzeto še eno sonce; žarek člana, najboljšega prijatelja, najljubšega bratranca vsem, nečaka, solze, jok, bolečina ... Zakaj? Zakaj Denis, ki je bil tako poseben, drugačen, neobremenjen, tudi izredno vesten. Kljub svoji mladosti in njenim značilnostim je bil vodilni med mladimi v gasilskem domu in pri adaptacijah doma v zadnjem letu je ogromno pripomogel.
Ponovno smo položili belo cvetje. Utripajoče lučke so kot naše popotnice.
Zdaj gre naše gasilsko kot osebno življenje naprej. Vrnili smo se na pot, ki jo piše življenje in to od nas zahteva. Ker vendarle živimo. Ponovno smo s skupnimi močmi našli skupno pot in bili drug drugemu upanje; tudi s glasbo, druženjem, ponovno je nasmeh na naših obrazih. Skupaj v žalosti, skupaj v veselju. To se vidi, to se občuti. Vendar vse to zato, ker smo si v oporo in se zavedamo, da je to življenje. Ne skrivamo se za temno zaveso, kot bi kdo pričakoval; ampak pokažemo, da smo se imeli radi, da smo se spoštovali, da smo bili eno.
Solze smo navzen potočili; v nas pa bodo ostale za vedno. Bolečine nikakor nismo zakrili; še vedno jo podelimo in nikoli ne bomo preboleli, ker to se ne da. Vendar živimo naprej. Da, tudi s pesmijo. Pesmijo, ki sta nam jo dopolnila in doprinesla Boštjan in Toni. Tako s fantovskim petjem, kot s harmoniko. Denis pa nam je dajal neverjetno sproščenost. Mnoge izmed nas je vračal v našo lastno mladost. Bil je naš Denis in vedno bo to ostal. Brat, bratranec, prijatelj ...
Globoko smo pretreseni ob izgubah naših treh in tako bo ostalo za vedno. Nikoli ne bo drugače. Vendar, kar so nam naši fantje dali, to jim vračamo. Spoštovali so nas oni, spoštujemo jih mi.
Mi smo jim spoštovanje pokazali na način s podarjenim koncertom V SPOMIN, s pesmijo glasbenih gostov. To so bili: Kvartet Jarica, Ansambli Mladi Korenjaki, Obvoz, Poklon, Jasmin, Florjan, Slovenskih 6 in pa nadaljevanje s Florjani. Njihova pesem je bila V SPOMIN na mlada življenja.
Zdaj gremo naprej; zavese smo odgrnili pred njimi, upamo in verjamemo, da se nam roka, ki jemlje, kaj kmalu ne približa. Kako boli, vemo le mi. In rečemo: »Tako hude izgube se preprosto ne smejo zgoditi. To si ne zasluži nihče in nobeno društvo.«
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
