Arhiv NTRC

Najstarejši zapisi o Rudniku rjavega premoga Laško segajo v leto 1788. Najprej so premog odkopavali na površini, sčasoma so prešli na rudarjenje oziroma rovno odkopavanje, ki se je postopoma širilo, s čimer se je povečeval izkop rjavega premoga.

Zaprtje rudnika

V najboljših časih je rudnik zaposloval šeststo ljudi. V globino je rov na Govcah segal 180 metrov. Že v tistih časih so obvladali tudi separacijo in od premoga odvajali jalovino, ki slabi gorljivost. V začetku devetdesetih let je premogovnik prizadelo pomanjkanje zanimanja za tovrsten energent, velike težave so povzročali premočni vdori vode v rudniške rove. Geološke analize so sicer pokazale še precejšnje zaloge premoga, a bi bili stroški odkopavanja preveliki. Zato je bila odločitev o zaprtju rudnika neizbežna. Zadnji voziček premoga so iz rudnika pripeljali leta 1992, vas Govce pa je zaradi posedanja zemlje izginila že nekaj let prej.

Vas, ki je ni več

Vas Govce, ki je ležala ob vznožju Govškega brda na nadmorski višini 560 metrov, se je zaradi odkopanega premogovnega sloja v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja začela postopoma posedati. Povsem se je pogreznila leta 1963. »V vasi je bilo pet kmetij in gospodarskih poslopij, prebivalci so se bili prisiljeni odseliti. Rudnik Laško jim je plačal odškodnino, s katero so si uredili novo domovanje, razselili so se na različne konce Slovenije. Nekdanji vaščani so se še leta po izselitvi enkrat na leto srečevali pri Magdalenski kapeli na Govcah in obujali spomine z grenkim priokusom,« je povedal Drago Podreberšek, predsednik Rudarskega društva svete Barbare Sedraž. (Foto: Andraž Purg - GrupA)

Celoten prispevek si preberite v aktualni številki Novega tednika, 7. 7. 2022.