A. K.

##IMAGE-3307729##

Včeraj je bila v Krškem predstavljena težko pričakovana recenzija predlaganih rešitev za gradnjo odlagališča nizko- in srednje radioaktivnih odpadkov v krški Vrbini. Neodvisna mednarodna skupina 7 strokovnjakov pod vodstvom prof. dr. Andreja Umeka je potrdila stališče Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO), da je najustreznejši tip odlagališča odlaganje v vkopane silose, ki naj bi zagotavljal tako potresno, poplavno kot tudi sevalno varnost.

"Za različico B smo se odločili, ker je na tej lokaciji in ob tej geologiji najprimernejša zaradi sorazmerno majhne obremenitve po zaprtju. Obdobje staranja odpadkov do 300 let bo tako potekalo mirno in brez vseh problemov," je odločitev neodvisne skupine komentiral dr. Umek.

O odlagališču na posvetovalnem referendumu?

Recenzija, ki jo je pred slabim letom dni na izredni seji krškega občinskega sveta zahtevala svetniška skupina LDS, pa ni povsem zadovoljila prisotnih na včerajšnji predstavitvi. Večina kritikov namreč v recenziji pogreša družbeno sprejemljivost, ki pa jo bo glede na včerajšnjo več kot štiri ure dolgo razpravo zelo težko doseči.

Skupina, ki je skoraj leto dni pripravljala recenzijo, je bila sestavljena iz sedmih strokovnjakov. Prof. dr. Andreja Umeka iz mariborske gradbene fakultete, prof. dr. Stephana Sempricha in prof. dr. Hansa Zojerja iz graške univerze, mag. Matjaža Koželja iz Inštituta Jožefda Štefana, prof. dr. Petra Suhadolca iz Univerze v Trstu ter prof. dr. Dušana Pluta in prof. dr. Ane Vovk Korže iz Filozofske fakultete. Recenzija naj bi stala 70 tisoč evrov.

"S tehničnega vidika je neodvisna recenzija odgovorila na dileme, kar pomeni, da na nek način zagotavlja popolno varnost pred poplavnimi vodami, varnost za zdravje in življenje ljudi, varnost prede radiološkim sevanjem ter varnost podtalnice. Ne odgovarja pa na ključno vprašanje družbene sprejemljivosti, saj je objekt postavljen v neposredni bližini Krškega," je povedal pobudnik recenzije Branko Janc, ki rešitev vidi v posvetovalnem referendumu.

Če bo do njega res prišlo, bo verjetno jasno že kmalu, ob tem pa še vedno ostaja odprto vprašanje hrvaškega dela odpadkov. Kot je pojasnil direktor ARAO Vladislav Krošelj dogovora s sosedi ne bo, dokler Slovenija ne bo imela izbrane dokončne lokacije za odlagališče.

Objekt za 300 let

Kot je včeraj povedal Umek, je bila naloga neodvisne skupine ta, da ugotovi, ali so ocene republiške komisije realne ter preuči tri različne variante odlagališča: izpeljanko z vkopanim silosom, s podzemnimi rovi in možnost površinskega odlagališča. Ob tem je upoštevala obdobje, v katerem odlagališče ne sme vplivati na okolje, kar po mnenju komisije znaša 300 let.

V kratkoročnem obdobju, do 50 let po zaprtju, bi vse tri predlagane možnosti zagotavljale varnost in funkcionalnost. Z ozirom na dolgoročno obnašanje objekta, pa komisija daje prednost vkopanemu silosu. Cene gradnje in vzdrževanja odlagališča komisija v analizi zavestno ni upoštevala, je poudaril Umek.

Objekti odlagalnega dela vkopanega silosa bi bili po sodbi komisije podvrženi največji obremenitvi ob začetku polnjenja, obremenitev bi se nato zmanjševala in postala po zaprtju zanemarljivo majhna. Podzemni silosi bi ob ustrezni tehnologiji gradnje ostali nepoškodovani v vsem obratovalnem obdobju, glede na podnebne spremembe v naslednjih treh stoletjih pa bi jih lahko prilagodili in v primeru poplavne ogroženosti nadzidali, je povedal Umek.

Umek je v povzetku dejal, da se potresna dejavnost na območju krškega v naslednjih stoletjih ne bo spremenila, kar so ugotovili že ob gradnji nuklearke v Krškem, opozoril pa je, da naj lokalno partnerstvo zahteva spremembo tehnologije gradnje.

Predlagajo tehnologijo natančne gradnje z zamrzovanjem

Ker je gradnja silosa predvidena z zaščitno steno, sta Umek in profesor Semprich mnenja, da bi bilo potrebno pri gradnji dati prednost gradnji z zamrzovanjem terena, ki omogoča izredno nadzorovano gradnjo in vlivanje betona. Zamrzovanje bi tako izvedli pri dnu silosa, s čimer bi preprečili vdor talnice in dodatno zagotovili nepropustnost stene cilindra in zabojnika. Tovrstna tehnologija po oceni obeh profesorjev projekta ne bi bistveno podražila.