Arhiv Štajerskega Tednika

Država, lokalne skupnosti, nevladne organizacije, mediji, skratka celoten politično-družbeni aparat državljane nagovarja k ločevanju odpadkov, ponovni uporabi, evropske in državne politike z zajetnimi finančnimi vložki spodbujajo krožno gospodarstvo, zelene transformacije, trajnostni razvoj ter še in še. Deklarativno se vse vrti okoli zelenega, okolju in naravi prijaznega, v praksi, vsakodnevnih tehnologijah, industriji in potrošnji pa bistveno manj. Slikovit primer smo kot potrošnik zasledili v več živilskih prodajalnah, ko smo ugotovili, da so cene piva v steklenici nekaj centov višje od cen piva v pločevinki. Pivo je sicer ena od redkih pijač, ki jo je sploh možno kupiti v steklenici. Pričakovali bi, da bi bila pijača v steklenici zaradi vračanja embalaže cenejša od pijače v pločevinki. Vendarle je treba steklenice samo oprati, pločevinke pa na novo izdelati.

Praksa, ki potrošnika odvrača od nakupa

Takšna cenovna praksa, da je pijača v steklenicah dražja kot v pločevinkah, potrošnika niti najmanj ne motivira k trajnostnemu načinu nakupovanja, da bi unovčeval vračljivo stekleno embalažo. Dejansko ga destimulira, saj je vsak potrošnik med nakupovanjem pazljiv na cene, še posebej v časih današnje draginje. Če želimo kupovati pijačo v steklenicah, moramo imeti še svojo embalažo: steklenice in po potrebi tudi zaboj. Oboje je seveda treba predhodno kupiti. Dejansko skozi oči potrošnika ne najdemo enega samega argumenta, zakaj bi kupovali pivo v steklenicah, se ukvarjali z vračljivo embalažo in vse skupaj plačevali še po višji ceni.

Preberite več v Štajerskem Tedniku