MPA/Sašo Švigelj

Vas, kjer ni več banke. Kjer so že pred leti ukinili pošto. Kjer je ostal le še bankomat, zdaj pa je izginil še ta. Trgovina? Samo ena, če imate srečo. A tudi njen delovni čas je vse krajši.

To ni le ena vas, to je realnost številnih slovenskih krajev. Krajih, kjer ljudje še živijo. Delajo. Vzgajajo otroke. Skrbijo za starše. Krajih, ki so še pred desetletjem imeli vsaj osnovne storitve, danes pa prebivalci vse pogosteje ostajajo brez njih.

Banke se umikajo v digitalno, pošte se preoblikujejo, trgovine zapirajo manjše enote, lekarne se spopadajo s pomanjkanjem kadra. Vsemu temu pravijo "optimizacija poslovanja". A za ljudi na terenu to pomeni nekaj drugega: odrezanost, dodatne stroške, izgubo občutka varnosti in pripadnosti skupnosti.

Lokalne skupnosti že dolgo opozarjajo: podeželje brez dostopnih storitev izgublja svojo življenjsko moč. Brez njih ni privlačno za mlade družine, ni primerno za starejše, ni funkcionalno za vsakdanje življenje. In čeprav tehnologija prinaša nove rešitve, mnogi še vedno potrebujejo osebni stik, z bančnikom, farmacevtom, poštarjem ali trgovcem.

Kako hitro se je v zadnjem desetletju krčila mreža poslovalnic bank, pošt, trgovin in lekarn. Kje so zaprli največ enot, kaj o tem pravijo banke in trgovci, ter kako se spreminjajo navade uporabnikov. Predvsem pa: kaj izgubljamo kot skupnost, ko osnovne storitve postanejo nedostopne za vedno več ljudi.

Preberite več v Večeru.