M. B.-J.

##IMAGE-3317983##

Te dni minevata dve leti od okrogle mize, ki jo je Društvo rejcev drobnice Bele krajine pripravilo v okviru Vinske vigredi v Metliki. Takrat je bilo veliko govora o zaščiti belokranjskega jagenjčka, pečenega na ražnju. Kot je takrat dejal predsednik Zveze društev rejcev drobnice Slovenije Boris Grabrijan, želijo z zaščito med drugim tudi dokazati, da je belokranjski jagenjček nekaj posebnega.

Grabrijan je takrat obljubil, da bodo belokranjski rejci zagotovo vsaj čez leto dni, če ne že prej, ponudili zaščiteno jagnjetino. A te ni niti še po dveh letih. Odgovor, zakaj tako, smo poiskali pri Petru Štefaniču iz Črnomlja, ki je od lanskega januarja predsednik Društva rejcev drobnice Bele krajine in je torej “podedoval” obljubo o zaščiti pečenega jagenjčka.

“V društvu nismo pozabili na obljubo. Pripravljamo zaščito, ki pa ni tako enostavna, kot smo predvidevali. Mislili smo, da bomo le prijavili zaščito na kmetijskem ministrstvu, kjer jo bodo sprejeli, in zadeva bo zaključena. Vendar pa je bolj zapleteno,” pove Štefanič.

V zaščiti bo natančno določeno, da mora biti jagnje skoteno in vzrejeno v Beli krajini in da se mora - čim dlje je mogoče - pasti na prostem. Pasma jagenjčka sicer vsaj za sedaj ni pomembna, prav tako ne teža ob zakolu, čeprav je zaželeno, naj živ ne bi imel več kot 25 kilogramov. Za javno potrošnjo mora biti zaklan v registrirani klavnici.

“Pri zaščiti pa ne bo obveljalo staro belokranjsko pravilo, da mora jagnje videti ogenj, na katerem se bo peklo, torej da ga še toplega nasolimo in damo peč. VURS tega ne bo dovolil, ampak se bo moralo meso po zakolu ohladiti. Kako se ga pričvrsti na raženj, v zaščiti nismo opisovali, način peke pa je na prostem, v peči na prostem ali v krušnih peči. Peči se mora približno dve uri,” pojasni Štefanič.

Ko bo vloga za zaščito popolna, jo bodo pregledali na kmetijskem ministrstvu ter dali v soglasje na VURS. Ministrstvo za kmetijstvo bo pečenko z ražnja zaščitilo za eno leto ter poslalo dokumentacijo v Bruselj, kjer bodo v enem letu izdali certifikat o zaščiti, ki bo veljal eno leto.

“Zaščito bo potrebno potrjevati vsako leto, problem pa je, ker bo moral predlagatelj zaščite, torej naše društvo, vsako leto zanjo plačati 2.000 evrov. To pa je za nas velik zalogaj, saj društvo v celem letu nima tolikšnih prihodkov. Zato se bomo za začetek za pomoč obrnili na vse tri belokranjske občine, pozneje pa naj bi zbrali denar pri tistih, ki pečejo jagenjčke za prodajo,” pojasni Peter.

V Društvu rejcev drobnice Bele krajine pričakujejo, da bodo še letos dobili slovensko zaščito, katere namen je tudi, kot pravi Štefanič, da bi zvišali ceno živim jagenjčkom, saj je že 10 let enaka. Sicer pa je zadovoljen, da se vse več belokranjskih rejcev odloča za belokranjsko pramenko, torej slovensko avtohtono pasmo.

“Meso teh ovac nima izrazitega vonja, ovce imajo drobne kosti in gen, ki predstavlja zaščito pred praskavcem, torej boleznijo, ki je podobna bolezni norih krav pri kravah. Sicer pa se rejci te pasme lahko s svojimi živalmi vključijo v gensko banko in dobijo državne subvencije,” pove Peter Štefanič.