arhiv DL

##IMAGE-3029008##

Že v pradavnini je bilo nekako določeno in tudi običajno, da so ženske bile zadolžene za pripravo hrane, nabiranje zdravilnih zelišč in užitnih plodov ter seveda za rojevanje in vzgajanje otrok. Moški so bili lovci. S prehodom iz nabiralcev in lovcev na poljedelstvo je bila spet ženska tista, ki je obdelovala polja in opravljala vsa dela doma. Od nje je bilo odvisno, če je družina stradala ali ne. Moški so ostali lovci in če lov ni bil uspešen se niso dosti obremenjevali, saj je morala ženska zagotoviti hrano.

O vseh važnih stvareh glede življenja v skupnosti so seveda odločali moški, ženske niso imele nobene pravice. Njihovo je bilo samo delo in delo, od ranega jutra do večera, skrb za otroke in da so ugodile moškim, ki jim ni bilo mar, če so utrujene ali ne. Prenašati so morale žaljivke, če niso pridelale dovolj hrane na poljih. Sami so po lovu, tudi če je bil neuspešen pač počivali, kar si ženske niso mogle privoščiti.

Minevala so stoletja, ženska je še vedno bila steber, ki je držal družino pokonci in skupaj in tudi brez vsakršnih pravic v skupnosti.

Šele v zadnjem stoletju so se ženske začele zavedati, da bi brez njih poljedelstvo - pridelava hrane na vaseh bila okrnjena in so se izborile za svoje pravice ter zahtevale spoštovanje do dela podeželskih žena – kmetic. Počasi so tudi moški začeli spoznavati, da brez njih ni hrane in jim tudi omogočili glas pri odločanju važnih stvari na vasi. Vseeno pa je glavni del še vedno ostal na ženskah, saj so morale poleg obdelovanja zemlje, še vedno skrbeti za vsa ostala dela v hiši in za vzgojo otrok.

Najhuje pa je bilo in je še vedno v nerazvitih državah, kjer ženska sploh nima nobene pravice, kjer obstaja spolna diskriminacija, ki je ovira za povečanje njihove vloge v družbi. Če samo pomislimo, da ženske ročno črpajo vodo in oskrbujejo z njo 80 % gospodinjstev, kar jim vzame skoraj ves dan, ker je treba vodo nositi na velikih razdaljah. Poleg tega pa še obdelujejo borne krpe plodne zemlje, vzgajajo številne otroke, medtem ko možje zadnji denar v hiši zapijejo ali pa zapravijo za drogo. Poleg tega pa je maltretiranje žena na dnevnem redu.

Organizacija ZN si prizadeva, da bi te stereotipe o vlogi žensk v družbi odpravila, da bi bila enakopravnost spolov in da bi bilo delo kmečkih žena ovrednoteno in bi imele večjo vlogo pri odločanju.

15. oktober je leta 1995 razglasila za mednarodni dan kmetic.

Delo kmetic ni lahko, delajo tudi v sobotah in nedeljah, njihov urnik ni določen, pač delajo kolikor je potrebno. Zaslužijo si vse spoštovanje, saj je njihov prispevek pri oskrbi z varno hrano zelo velik, zmanjšujejo tudi revščino na podeželju in se trudijo za razvoj podeželja in ohranjajo družinske vrednote. Njihov trud je premalo priznan, potrebno bi bilo povečati kmečke pokojnine, jim dati tudi večjo vlogo pri odločanju .

Po vsem svetu število kmetic upada, krivda za to pa je digitalizacija, modernizacija in industrijsko kmetovanje. To bolj odgovarja moškim, zato so se kmetice preusmerile v druge dejavnosti, kot je sušenje sadja, izdelava domačih testenih in turistični dejavnosti.

Kmetijsko gozdarska zbornica se trudi, da bi ženske nadaljevale delo pridelave varne hrane in daje nešteto predlogov, kako bi mlade ženske ostale na kmetijah in se s tem ukvarjale. Ne nazadnje pa bi ohranile delo in tradicijo svojih pradedov, dedov in očetov. To bi pa bila korist tudi za nas ostale, saj je vedno večje povpraševanje po hrani, ki ni bila škropljena in je torej popolnoma naravna in zdrava. Država bo morala storiti več, da bi se to uresničilo

Priznati bi jim morali njihov velik prispevek k ohranjanju kmetij in ne nazadnje tudi pokojnine bi morale biti dostojne, kajti tudi kmetice morajo na stara leta preživeti, ne kakor berači ampak kot cenjeni člani družbe, kateri so veliko doprinesle.

Vsem kmeticam iskreno čestitam za njihov nedavni dan in želim, da bi se jih vsi spomnili tudi ostale dneve v letu in jih pošteno nagradili.