Živimo v norem času, v času, ko nas strahovi iz vseh strani butajo ob ostre čeri, nas mečejo na vse strani in v neki dalji ne vidimo cilja, nasmejanih obrazov in kupčka novcev, ki bi zagotavljali mirno starost, življenje brez nočnih mor in obilja solz. Res so to nora leta. Človekov optimizem umira na obroke, smeh izginja iz vsakdanjika, vse je izrisano črno, ni več svetlobe, nežnih odtenkov.

Naš duh kriči v globinah obupa, vse je tako grozno, da bi si človek rezal žile, zadrgnil zanko ali prestrelil možgane. Ali je to realnost našega časa ali je to samo odsev naših misli, ki so toliko prestrašene, da izgubljajo stik z resničnostjo.

Kdo je kriv za vse bolečine, težke trenutke, neprespane noči, kdo je kriv za ta neizprosni kaos, ki nas dela sovražnike, tujce in konec koncev tudi pijance in vlačugarje, roditelje, ki izgubljajo družine, premoženje in streho nad glavo.

Težko je dojemati resnico, preveč smo okupirani s strahovi, ki nam jemljejo materialno osnovo za življenje. Strašijo nas delodajalci, sindikalisti, politiki in vsakdo, ki politizira in se dela poznavalca svetovne gospodarske politike in domače – slovenske scene. Vsi ti napovedovalci in poročevalci so črnogledi jasnovidci, glasniki zla in pogrebniki siromakov, ki v obupu iščejo nekakšne rešitve – čudežne formule, ki jih sploh ni.

Neuki smo mi človečki, rešujemo sebe z lastno pametjo, ki je daleč od resnice. Človeško znanje je tisti neutrudni rabelj, ki uničuje ravnovesje bivanja in ustvarja grozote duha – naša misel je bolna od resnic, ki so posledica naših petih čutov, s katerimi dokazujemo nekakšen prav, za katerega pa vemo, da nima nobene povezave z absolutnim. Dovolimo, da nas uničuje materialistični pogled na svet, svetovni nazor, ki nam ga vsiljujejo današnji Učitelji. Zaradi vsega tega gorja – vsiljenega balasta, smo sužnji »bavbava«, ki nas vodi čez čas in prostor, in žal, ne zavedamo se neskončnosti in da smo večni.

In zakaj vsa ta besedičenja, razlaganja drugačnosti, zakaj posiljevanje s tovrstno tematiko – zaradi sebe … zaradi vas … Zakaj?

Predvsem zaradi boljšega jutri, zaradi drugačnega pogleda – takšnega, bolj pozitivnega in ne omejenega z izkušnjami, našim znanjem in spoznanji, zaradi katerih nenehno trpimo in zaradi katerih smo nesvobodni, vkovani v verige nekih prepričanj, ki so samo odsev naših zblojenih misli in strahov.

V tem času potrebujemo drugačne nauke, drugačne Učitelje, potrebujemo nov pogled na svet, nov življenjski nazor, potrebujemo renesanso duha, v kateri je rešitev – tista, ki nas bo razbremenila strahov – čas je, da spoznamo napako, da smo sužnji svojih predsodkov in dogem. V svoji nevednosti namreč za vse neprijetnosti, ki jih doživljamo, krivimo druge ljudi, stvari in okoliščine. Ne zavedamo se, da le te povzročamo sami in to zaradi napačne miselne naravnanosti. Vsa prepričanja in poznavanja, ki so zakoreninjena v nas moramo popolnoma izkoreniniti.

Prihaja novi čas, ko bomo morali dojeti, da je razumsko mišljenje opravilo svoje poslanstvo. Ko bomo to dojeli, se ne bomo bali lakote, brezposelnosti, izgube službe in še marsikaj drugega.

Za slabim vedno pride dobro.

Pa še nekaj. V življenju je vse naprej določeno in vse sile – znane in neznane, ki nas usmerjajo in vodijo, so duhovnega izvora in temeljijo na enem samem zakonu. »Človek jih ne sme imeti za sovražne in o njih slabo misliti. Sprejeti jih mora kot dobre in pustiti, da delujejo same.«