Arhiv Štajerskega Tednika

Pred dobrim tednom so iz Nacionalnega inštituta sporočili, da epidemiologi ne bodo več iskali stikov okuženih in zanje ne bodo podajali predlogov za karanteno, saj da zaradi povečanja števila okužbe tega več ne zmorejo. Kaj je to pomenilo v praksi, torej v konkretnem podjetju? Eden izmed delavcev je zbolel, o tem je sam obvestil druge, a ti so imeli na voljo le izrabo dopusta, če so ga še imeli in če so ga dobili, ali vztrajanje na delovnem mestu, dokler se tudi pri njih ni pokazala okužba. Kar se naposled je. Med zaposlenimi namreč ni zagotovljene varnostne razdalje, za zaščitne ukrepe pa delodajalec ni poskrbel, tako se na primer delovno mesto po odhodu zaposlene in prihodu druge (delo v izmenah) ni razkužilo. Do testiranja pa si po izkušnjah ene izmed zaposlenih upravičen le, če poleg kašlja in bolečin v grlu rečeš, da imaš še vročino (četudi je nimaš), torej šele takrat, ko je bolezen že v polnem razmahu. Na opozorila delavcev, da lahko pride do okužbe, pa se delodajalec ni odzval. Na drugi strani se je v tem vmesnem času zaradi večanja okužb sprejela policijska ura, v veljavi je prepoved prehajanje mej regij, kazni za kršitve pa od 400 evrov dalje. A kot je dejal eden izmed zaposlenih okuženih: »Ne okužiš se v trgovini ali na sprehodu, temveč zboliš zato, ker si vesten oziroma ker moraš v službo.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku