A. P.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Erasmus je za številne mlade ena prvih priložnosti, da zares zaživijo v tujini – ne kot turisti, temveč kot del novega okolja. Toda kaj jim takšna izkušnja dejansko prinese in zakaj se nekateri zanjo kljub želji ne odločijo?

Dr. Alenka Flander opozarja, da ena od pomembnih ovir za študente ostaja priznavanje študijskih obveznosti, ob razpravah o begu možganov pa poudarja, da bi morali prej govoriti o kroženju ljudi, znanja in izkušenj.

Koliko mladih iz Slovenije se danes sploh odloča za izobraževalne mobilnosti v tujini?

Če pogledamo terciarno izobraževanje, torej višje in visoke šole, govorimo o približno 3600 mobilnostih študentov v tujino na leto, medtem ko k nam pride okoli 4200 študentov. Slovenija je torej precej recipročna država – k nam jih pride celo nekoliko več, kot jih odide.

Številke so pozitivne tudi na drugih področjih. V tujino odide 2200 učencev osnovnih šol in skoraj 3000 dijakov (strokovnih šol in gimnazij), Slovenijo pa obišče okvirno 3300 učencev in 2250 dijakov iz tujine.

Se zanimanje za odhod v tujino povečuje?

Sredstva se z leti povečujejo in posledično se povečuje tudi število mobilnosti. Motivacija mladih pa je zelo različna. Vedno je obstajal delež tistih, ki so želeli v tujino, pri študentih pa so še vedno prisotne nekatere ovire. Ena pomembnejših je priznavanje študijskih obveznosti. Študent mora vedeti, ali mu bo semester v tujini priznan. Več težav je lahko denimo pri naravoslovnih, tehničnih in drugih intenzivnejših programih, kjer je treba opraviti določene obvezne vaje ali druge obveznosti, in če tega zagotovila ni, se študenti za mobilnosti raje ne odločijo.

Hkrati živimo v svetu, ki je prek spleta izjemno dostopen. Morda ima zato kdo občutek, da mu za stik s tujino niti ni treba fizično oditi. Toda prav fizična mobilnost je tista, ki po našem mnenju prinese največ sprememb. Nekaj povsem drugega je, če v nekem okolju dejansko živiš. Zanimanja pa je še vedno vsekakor več, kot je razpoložljivih sredstev.

Ko študent izbira izmenjavo, ga bolj zanima določena univerza ali država in življenjska izkušnja?

Rekla bi, da oboje, vendar je pri študentih pogosto pomembnejša sama izkušnja kot točno določen študijski program. Seveda obstajajo izjeme, denimo kadar profesor študente usmeri na določeno institucijo, ker je tam nekaj posebej zanimivega z njihovega strokovnega področja.

Sicer pa gre v tej starosti pogosto za željo, da bi preizkusil samega sebe, spoznal nekaj novega in se postavil v drugačno okolje.

Pri poklicnem izobraževanju je drugače. Dijaki lahko denimo za tri ali štiri tedne odidejo na prakso v tujino, ki neposredno nadomesti prakso, ki bi jo sicer opravili doma. Tam je mobilnost zelo jasno umeščena v učni proces. Pri študentih je izbira bolj odprta. Menim, da je pri njih zelo pomembna osebnostna zrelost, iskanje samostojnosti in spoznavanje novih okolij.

CMEPIUS

Katere države so med slovenskimi študenti najbolj priljubljene?

Med najbolj priljubljenimi so Španija, Portugalska in Italija, pa tudi Češka in Nemčija.

Velika Britanija se z naslednjim letom vrača v program Erasmus. Bodo zanjo veljale kakšne posebnosti?

Velika Britanija je bila prav tako priljubljena destinacija in določeni študenti so jo po brexitu pogrešali, vendar njen izstop ni tako močno vplival na celoten program, kot bi morda pričakovali. Treba je upoštevati, da je bila za Veliko Britanijo zainteresirana vsa Evropa, poleg tega gre za razmeroma drago državo.

Ko bo Velika Britanija ponovno polnopravno vključena v program, bodo zanjo veljala enaka pravila programa, tako kot veljajo za druge sodelujoče države.

Kaj pa tisti, ki se izmenjave udeležijo enkrat – si praviloma želijo ponovno v tujino?

Mislim, da si večina po prvi izkušnji želi še kakšne. Ni nujno, da nato vsi tudi dejansko ponovno odidejo, vendar se zelo pozna, če so bili mednarodnih izkušenj vajeni že prej. Če gre otrok že v osnovni šoli na skupinsko izmenjavo in se s tem ponovno sreča v srednji šoli, mu je kot študentu takšna izkušnja že nekaj precej normalnega.

Hkrati želimo, da dostop do mobilnosti ne bi bil omejen samo na skupino ljudi, ki bi tako ali tako ves čas potovali. Program posebej spodbuja vključevanje tistih, ki si takšno izkušnjo težje privoščijo, je še nimajo ali se sami od sebe morda nikoli ne bi odločili za tujino.

Prav pri njih so lahko učinki največji. Nekdo pride iz okolja, kjer vsi poznajo njegovo ozadje in vedo, kdo je, v popolnoma novo okolje, kjer je nepopisan list. Tam ga ljudje vidijo predvsem skozi njegovo znanje in sposobnosti. To lahko pripelje do zelo pomembnega osebnostnega spoznanja: da zmore in zna. Učitelji nam pripovedujejo o mladih, ki v tujini dobesedno zasijejo. Izkazujejo se, prevzemajo pobudo in se v nepredvidljivih situacijah odzivajo bolje, kot bi pričakovali.

Bi se morale mednarodne izmenjave zato začeti že v osnovni šoli?

Program Erasmus+ spodbuja mednarodne izmenjave v osnovni šoli že od leta 2000. So se pa v zadnjih sedmih do desetih letih sredstva za ta namen precej povečala in posledično se je program zelo dobro razširil tudi na osnovnošolsko raven. Do danes je v programu sodelovalaže praktično tretjina vseh našihosnovnih šol. Pri mlajših otrocih gre seveda praviloma za skupinske mobilnosti, saj so mladoletni.

Zanimivo je tudi, da so še posebej šole zunaj velikih mest pri tem zelo aktivne in uspešne. V Ljubljani ima otrok morda na voljo veliko dodatnih aktivnosti in možnosti, v manjšem ali ekonomsko šibkejšem okolju pa lahko prav mednarodni projekt pomeni priložnost, ki je sicer ne bi imel. Zato je lahko njegova vrednost tam še toliko večja.

UI

Kako so takšne izmenjave financirane in kako so vanje vključeni starši?

Erasmus je evropski program, ki po skupnih pravilih poteka v vseh sodelujočih državah. Vsaka država prejme sredstva za posamezna področja izobraževanja, višina pa se določa po formuli, ki med drugim upošteva velikost države, število prebivalcev in oddaljenost.

Ko sredstva prejmemo, izvedemo razpis, na katerega se prijavljajo institucije. Osnovna šola lahko denimo pripravi dveletni projekt in določi, koliko učiteljev želi poslati na usposabljanja ter koliko učencev vključiti v mobilnosti in s kakšnimi izobraževalnimi cilji. Zunanji ocenjevalci nato ocenijo kakovost projektov. Če je projekt odobren, sredstva prejme šola, ki je odgovorna za izvedbo.

Pri osnovnošolskih izmenjavah so pogosto vključene tudi družine. Otroci lahko bivajo pri družinah vrstnikov, nato pa te družine gostijo otroke iz tujine. Prav tu se pokaže še ena dodana vrednost programa: medkulturno povezovanje ne ostane samo v šoli, ampak vstopi v družine in lokalno okolje. Na zelo naraven način se začnejo rahljati stereotipi, povezujejo se starši in včasih tudi družine med seboj.

Na fakulteti pa je študent precej bolj prepuščen samemu sebi. Je to področje, kjer bi bilo potrebne več podpore?

Vsekakor. To je eden od delov, ki bi jih bilo mogoče izboljšati. Študenti so pri urejanju določenih stvari pogosto precej sami, še posebej če gredo v tujino na prakso. Pri študijski izmenjavi je veliko odvisno od institucije, ki jih gosti.

Nekatere univerze imajo svoje študentske domove in nastanitev ni večji problem. Na Nizozemskem pa vas lahko denimo opozorijo, da brez zagotovljene nastanitve raje ne prihajajte, ker ima država velike težave s študentskimi nastanitvami.

Določena mera samostojnosti je seveda lahko koristna. Toda pri nekom, ki že sicer ni povsem prepričan, ali je izmenjava zanj, ali pa ne ve, ali si jo lahko finančno privošči, bi bila dodatna podpora zelo pomembna.

Lahko že papirologija, iskanje nastanitve in drugi postopki nekoga odvrnejo od izmenjave?

Zagotovo obstajajo tudi takšni primeri, čeprav so razlogi vedno individualni. Menim pa, da je ena glavnih ovir še vedno priznavanje študijskih obveznosti.

Predstavljajte si študenta, ki mora ob študiju veliko delati, da si sploh lahko privošči življenje v Ljubljani. Če ne ve, ali bo zaradi izmenjave moral ponavljati letnik oziroma podaljšati študij, se zanjo morda ne bo odločil. Dodatnega leta si preprosto ne more privoščiti. Študij je danes precej strnjen. Zavestno sprejeti odločitev, da morda ne boš dokončal letnika zato, ker boš pol leta v tujini, ni majhna stvar.

Kako velik problem je v resnici priznavanje obveznosti?

Institucije in mi lahko na to gledamo nekoliko drugače. Tistim, ki dejansko odidejo, se večinoma prizna velika večina vnaprej dogovorjenih obveznosti. Težava pa je, da statistika ne pokaže ljudi, ki se zaradi strahu pred nepriznavanjem sploh ne prijavijo.

Študent se lahko že pred prijavo pozanima in dobi odgovor, da določena obveznost morda ne bo priznana. Nekatere institucije imajo to zelo dobro urejeno, ponekod pa posamezni profesorji zahtevajo skoraj popolno ujemanje predmetov, števila ur in vsebin, kar je v praksi zelo težko doseči.

Stanje je bistveno boljše, kot je bilo nekoč, vendar mislim, da obstaja nezanemarljiv delež mladih, ki se postopka sploh ne lotijo. In teh v statistiki ne vidimo.

Občina Sveti Andraž v Slovenskih goricah

Ko se mladi vrnejo, znajo izkušnjo iz tujine tudi uporabiti ali ostane predvsem lep spomin?

Na dolgi rok jo po mojem mnenju uporabijo vsi, čeprav se človek včasih šele čez nekaj let zave, kaj mu je izkušnja dejansko prinesla.

Želimo pa si, da bi institucije več naredile že takoj po vrnitvi. Mlade bi lahko z refleksijo in nekakšno reintegracijo spodbudili, da prepoznajo pridobljene kompetence. Ko se prijavljajo na delovno mesto, pogosto ne znajo pojasniti, kaj jim je življenje v tujini dalo.

Ni dovolj, da delodajalcu rečeš: »Pol leta sem bil v tujini.« Pomembno je povedati, da si zaradi tega postal bolj samostojen in prilagodljiv, da znaš sodelovati z ljudmi iz različnih kulturnih okolij, da si odgovoren in da se znajdeš v nepredvidljivih situacijah.

Če oseba, ki vodi zaposlitveni razgovor, sama nima izkušnje življenja v tujini, si iz samega podatka, da si bil na Erasmusu, ne more nujno predstavljati, kaj to pomeni. Zato morajo mladi znati ubesediti kompetence, ki so jih pridobili.

Je torej največja vrednost Erasmusa prav osebnostna rast?

Zagotovo je zelo velika. V tujini samega sebe spoznaš v drugačni luči. Pomembno pa je tudi, da dobiš drugačen pogled na dom.

Ko tujino opazuješ od daleč, se ti lahko zdi, da je tam vse boljše. Ko tam dejansko živiš, ugotoviš, da ni vse idealno. Hkrati začneš opažati stvari doma, ki so se ti prej zdele samoumevne, pa so v resnici zelo dobre.

Zato ne gre samo za odhod iz Slovenije. Nekateri tuji študenti, ki pridejo k nam na izmenjavo, se pozneje vrnejo in tukaj tudi živijo, ker ugotovijo, da imamo dobro kakovost življenja, prijetno okolje in druge prednosti. Gre v obe smeri.

CMEPIUS je sodeloval tudi pri projektu Mojstri prihodnosti, ki je povezoval dijake poklicnih in strokovnih šol, šole ter podjetja. Kakšno vrednost vidite v takšnem neposrednem povezovanju mladih z gospodarstvom in konkretnimi izzivi, s katerimi se bodo pozneje srečevali tudi na trgu dela?

Mojstri prihodnosti je bil poseben projekt v okviru Erasmus+ aktivnosti CMEPIUS-a kot Nacionalne agencije v okviru t. i. VET Teamov. Aktivnost je bila namenjena popularizaciji nekaterih deficitarnih poklicev s pomočjo promocije praktičnega usposabljanja v okviru Erasmus+. Želeli smo predvsem oblikovati informacije na način, s katerim bi devetošolce dodatno motivirali za vpis v srednje poklicne šole s temi programi.

V projektu se je veliko govorilo o poklicih prihodnosti in znanjih, ki jih bodo mladi potrebovali. Kakšno vlogo imajo pri tem mednarodne izkušnje, kot jih omogoča Erasmus+? Ali pri mladih, ki so del izobraževanja ali praktičnega usposabljanja opravili v tujini, opažate kompetence, ki jih slovenska podjetja danes še posebej potrebujejo?

Zagotovo. World Economic Forum je v svojem poročilu leta 2025 opredelil 10 kompetenc/spretnosti, po katerih bo do leta 2030 največje povpraševanje. Med njimi so odpornost, prilagodljivost, agilnost, radovednost, kreativno razmišljanje … Vse to pa so kompetence, ki jih (kot potrjujejo raziskave) mladi razvijajo v okviru izobraževanja, še posebej pa praktičnega usposabljanja/dela v mednarodnih okoljih.

Danes mladi veliko potujejo. Je življenje v tujini sploh še tako velika izkušnja, kot je bilo nekoč?

Evropa je zagotovo manj »eksotična«, kot je bila nekoč. Potovanja so dostopnejša, informacij imamo ogromno in mladi pogosto potujejo. Toda obstaja velika razlika med tem, da si nekje deset dni kot turist, in tem, da tam živiš pol leta.

Ko nekje živiš, si tam v različnih obdobjih, nimaš ves čas počitniške miselnosti in ne počneš samo stvari, ki so ti všeč. Vključen si v resnično vsakdanje življenje. To je lahko tudi pomembno srečanje z realnostjo.

Kot turist ali prek družbenih omrežij vidiš eno sliko države. Ko tam živiš, vidiš, da je realnost podobno kompleksna kot doma.

Se z mobilnostjo zmanjšujejo tudi stereotipi o drugih narodih?

Zagotovo, čeprav stereotipi ne izginejo kar sami od sebe. Lahko veliko potuješ in še vedno razmišljaš v nekih ustaljenih okvirih – da so vsi Nemci organizirani ali vsi Italijani temperamentni, čeprav poznaš ljudi, ki tem predstavam sploh ne ustrezajo.

Je pa danes drugačen svet veliko bližje. Veliko potujemo in imamo ogromno informacij. Nekoč morda nisi poznal nikogar, ki bi bil na Norveškem, danes pa verjetno poznaš več ljudi, ki so jo že obiskali. Zaradi tega je svet manj oddaljen.

Ob odhajanju mladih v tujino se pogosto omenja beg možganov. Bi nas moral skrbeti?

Z vidika teh programov nas v Sloveniji ne bi smelo pretirano skrbeti. Ljudje so vedno krožili, Slovenija pa je ena od držav, kjer v okviru teh programov k nam pride celo več ljudi, kot jih odide.

Prihajajo tudi zato, ker imamo dober izobraževalni sistem, kakovostno in razmeroma ugodno študentsko življenje ter različne podporne mehanizme. Če bi bila izkušnja pri nas izrazito negativna, bi se takšna informacija med študenti hitro razširila.

Poleg tega so udeleženci Erasmusa še vedno vpisani na svojo matično institucijo in morajo tam dokončati izobraževanje. Seveda se potem zgodijo različne profesionalne in osebne zgodbe – nekdo zaradi službe ali ljubezni ostane v tujini, drugi zaradi podobnih razlogov pridejo k nam. Sama bi zato prej kot o begu možganov govorila o kroženju.

Ali Erasmus ustvarja generacijo, ki svet vidi drugače kot njihovi starši?

Erasmus zagotovo prinaša drugačnost v naše okolje, težko pa bi rekli, da je za generacijske spremembe zaslužen samo program. Svet je danes bistveno bolj globalen. Tu so družbena omrežja, dostopnost informacij in potovanja.

Zanimiv je osnovnošolski del programa, saj medkulturna izkušnja prek otrok vstopa tudi v družine in lokalna okolja. Mladi starši danes pogosto že vedo, da na šolo prihajajo otroci iz tujine ali da njihovi otroci odhajajo na izmenjave. Mnogi tujega otroka tudi gostijo doma. Tako drugačnost skupaj z otrokom doživlja celotna družina.

Kaj je največji mit o življenju v tujini?

Verjetno to, da je v tujini vse rožnato. Ko nekaj opazuješ od daleč, vidiš predvsem določene prednosti. Ko tam živiš dlje časa, pa ugotoviš tudi, koliko dobrih stvari imaš doma.

Pogosto gre za zelo vsakdanje stvari, ki jih sploh ne opazimo. Ko denimo italijanske šole pridejo k nam, jih lahko preseneti, da imajo naše šole lastne kuhinje in otroci v šoli dobijo toplo kosilo. Nam se to zdi povsem samoumevno. Prav pri takšnih majhnih stvareh vidiš, koliko predstav o drugih državah imamo in koliko stvari v lastnem okolju sploh ne opazimo, dokler jih ne primerjamo z drugim.

Kaj bi si želeli, da vsak mlad človek z izmenjave prinese domov?

Predvsem osebnostno opolnomočenje. Naši programi so povezani z izobraževanjem, zato mora mobilnost seveda prispevati tudi k učnemu oziroma študijskemu procesu. Toda poleg tega so izjemno pomembni medkulturnost, strpnost, spoštovanje različnosti, odgovornost in prilagodljivost.

Gre za življenjsko izkušnjo, ki človeku pomaga pri nadaljnjem študiju, zaposlitvi in življenju nasploh. Predvsem pa si želimo, da bi bili ljudje zaradi takšnih izkušenj bolj strpni in spoštljivi do drugačnosti.

Bi morali tudi delodajalci izkušnji Erasmusa pripisovati večjo težo?

Mladim moramo pomagati, da po vrnitvi razmislijo, kaj se je pri njih spremenilo in kaj so se naučili. Ko to znajo predstaviti v kontekstu delovnega mesta, je lahko izkušnja zelo velika prednost.

Danes praktično ni več poklica, ki se ne bi na neki način srečeval z drugačnostjo in globalnim okoljem. Tudi če opravljaš izrazito lokalno dejavnost, se srečuješ s tujimi strankami, sodelavci ali zaposlenimi. Sposobnost delovanja v različnih kulturnih okoljih je zato relevantna skoraj povsod.

Če bi lahko v prihodnosti pri Erasmusu kaj spremenili, kaj bi to bilo?

Na terciarni ravni bi si želela še boljše mehanizme pri priznavanju študijskih obveznosti. To bi morali jemati zelo resno, saj je prav priznavanje eden od pogojev, da lahko mobilnost dejansko omogočimo širšemu krogu študentov.

Želela bi si tudi več sredstev za osnovnošolsko izobraževanje. Osnovne šole predstavljajo zelo velik bazen, sredstva pa so glede na njihovo število razmeroma omejena. Osnovnošolsko izobraževanje je hkrati edino področje, kjer so vključeni vsi otroci. Prav tam imamo zato možnost, da izkušnjo mednarodnega sodelovanja ponudimo zelo širokemu krogu bodočih državljanov.