Slovenija in svet pod pritiskom: kje stojimo pri zaščiti dostojanstva?
Obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, Slovenija že več kot devet mesecev deluje brez varuha človekovih pravic.
Desetega decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, letos v času, ko se svet znova sooča z naraščajočimi konflikti, neenakostjo in krhanjem zaupanja v institucije. Tudi Slovenija ne ostaja imuna: že več kot devet mesecev delujemo brez imenovanega varuha človekovih pravic, kar sproža resna vprašanja o zmožnosti države, da učinkovito varuje pravice svojih državljanov.
Svet, ki si želi, a ne zmore zagotoviti varnosti
Svetovni dan človekovih pravic letos praznujemo v času, ko svet pretresajo številne krize in ko milijoni živijo v razmerah, ki jim pravice ne zagotavljajo niti minimalne varnosti. Po najnovejših podatkih je globalno razseljenih več kot 120 milijonov ljudi, kar je najvišja številka, kar jih je mednarodna skupnost sploh kdaj zabeležila. Gre za posledico prepletajočih se konfliktov in humanitarnih katastrof, od Ukrajine in Gaze do Sudana in Mjanmara, pa tudi mnogih "pozabljenih" kriz, ki redko najdejo pot na naslovnice. V teh okoljih so napadi na civiliste, omejevanje dostopa do hrane in zdravil ter zlorabe priprtih oseb vsakdanja realnost, ne izjema.
Toda težave se ne ustavijo na območjih spopadov. Tudi v državah, ki veljajo za varne, urejene in politično stabilne, se krepi opozorilo, da demokratični standardi niso več samoumevni. V številnih državah se povečuje pritisk na neodvisnost medijev, kar se kaže v političnem vplivanju na uredništva, finančnem izčrpavanju medijskih hiš in poskusih utišanja kritičnih novinarjev. Hkrati se krepi politično poseganje v sodstvo, kar spodkopava temeljni steber demokratične družbe – zaupanje, da je pravo neodvisno od oblasti. Širjenje sovražnega govora in spodbujanje polarizacije dodatno slabita družbeni dialog in normalizirata nestrpnost, ki je pogosto usmerjena prav proti manjšinam in najbolj ranljivim skupinam. Zaradi teh trendov več globalnih analiz ugotavlja, da danes več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v državah, kjer so temeljne državljanske svoboščine omejene – bodisi skozi nadzor nad mediji, nezadostno zaščito pravne države ali sistematično zmanjševanje prostora za delovanje civilne družbe. Gre za proces, ki poteka počasi, a vztrajno, zato ga je pogosto težko pravočasno prepoznati.
Poseben izziv predstavlja tudi digitalno okolje. V svetu, kjer algoritmi določajo, katere informacije dosežejo javnost in katere tonejo v digitalni temi, postajajo pravice uporabnikov vse bolj ranljive. Tehnološka podjetja zbirajo izjemne količine podatkov, ki lahko v napačnih rokah vodijo do nadzora, profiliranja in diskriminacije. Manipulacija informacij, širjenje dezinformacij in ciljano usmerjanje vsebin vplivajo na politične procese, družbeni dialog in celo na osebne odločitve. Najbolj izpostavljeni so otroci, mladostniki in starejši, ki pogosto nimajo dovolj znanja, da bi se pred tem branili. Tehnologija prinaša velike priložnosti, hkrati pa odpira novo fronto, na kateri so človekove pravice premalo zaščitene. Brez jasnih pravil, odgovornega razvoja in učinkovitega nadzora se digitalni prostor lahko hitro spremeni v okolje, kjer je pravica do zasebnosti, varnosti in dostojanstva resno ogrožena.
Slovenija na zemljevidu človekovih pravic
Slovenija je na prvi pogled država z urejenim sistemom zaščite človekovih pravic. A pod površjem se kažejo razpoke, ki jih potrjujejo tako civilnodružbene organizacije kot institucija Varuha.
Veliko odprtih vprašanj je povezanih s pravicami starejših, invalidov, otrok, oseb z duševnimi motnjami, LGBT+ skupnosti in migrantov. Prav tako ostajajo pereče teme dostopnost zdravstvenega sistema, dolgi sodni postopki in revščina, ki po podatkih statističnega urada še vedno prizadene več kot 12 odstotkov prebivalcev.
Hkrati se soočamo z velikimi izzivi na področju socialne varnosti in zdravstvenega sistema. Pomanjkanje kadra v zdravstvu in dolgotrajni postopki za pridobitev storitev dolgotrajne oskrbe pomenijo, da številni starejši in kronični bolniki težko pridejo do pravočasne pomoči. Ker država še nima dovolj razvite mreže negovalnih namestitev in skupnostnih oblik bivanja, mnogi starejši po zdravljenju ostajajo v bolnišnicah dlje, kot bi bilo medicinsko potrebno, kar kaže na vrzeli med zdravstvenim in socialnim sistemom. Opozarja se tudi na neenak dostop do psihološke in svetovalne pomoči za otroke in mladostnike. Šole pogosto nimajo dovolj strokovnih delavcev, da bi lahko ustrezno odgovorile na naraščajoče težave z duševnim zdravjem, hkrati pa ostajajo izzivi pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v izobraževalni sistem.
Poleg tega podatki policije že več let kažejo, da je nasilje v družini vztrajno prisotno. Letno je zabeleženih več tisoč prijav, pri čemer so med žrtvami pogosto ženske, otroci in starejši. Posebej zaskrbljujoč je porast prijav nasilja nad starejšimi ter primeri ekonomskega nasilja. Postopki zaščite žrtev, zlasti v sodnih postopkih, so pogosto dolgotrajni, kar dodatno obremenjuje že tako ranljive posameznike.
Varuh človekovih pravic: institucija brez kapitana
Eden ključnih problemov v Sloveniji je dejstvo, da institucija Varuha človekovih pravic že več mesecev deluje brez imenovanega vodje. Mandat prejšnjega varuha, Petra Svetine, se je iztekel februarja 2025, Državni zbor pa do danes še ni sprejel soglasja o njegovem nasledniku. Institucijo začasno vodi namestnik, a brez trajnega vodstva obstaja nevarnost, da Slovenija izgubi mednarodno priznani status neodvisne institucije A, kar bi pomenilo resno oslabitev kredibilnosti.
Odsotnost imenovanega varuha se pozna tudi v praksi. Veliko priporočil ostaja neizpolnjenih, postopki se podaljšujejo, odgovori ministrstev zamujajo. Varuh je bil tisti, ki je običajno glasno opozarjal na sistemske pomanjkljivosti, vendar pa se v zadnjem letu zazna upad javne prepoznavnosti in političnega odziva. V državah, kjer ni močnega varuha, se praviloma hitreje pojavljajo zlorabe oblasti, neučinkovitost institucij in ignoriranje potreb ranljivih skupin.
Vprašanje torej ni le, kdaj bomo dobili novega varuha, temveč kako dolgo si lahko sploh privoščimo, da ga nimamo. Človekove pravice so področje, kjer praznina v vrhu institucije nikoli ni le administrativna težava, temveč neposreden udarec za ljudi, ki potrebujejo pomoč.
Kje najbolj boli? Primeri, ki kažejo na realnost
Velik del kršitev človekovih pravic ne poteka pred kamerami ali na naslovnicah, temveč tiho, v zasebnosti domov, v javnih ustanovah in na hodnikih institucij. Ravno tam so najbolj nevarne, ker se jih najlažje spregleda in ker prizadeti pogosto nimajo moči, znanja ali podpore, da bi se jim uprli.
V Sloveniji je v zadnjem letu posebej izstopal problem dostopa do zdravstvene oskrbe. Veliko ljudi še vedno nima izbranega osebnega zdravnika, čakalne dobe so dolge tudi pri storitvah, ki bi morale biti nujne, in številni kljub urejenemu zavarovanju ne pridejo do pravočasne obravnave. Pravica do zdravja, ki naj bi veljala za vse, je tako pogosto odvisna od geografije, vztrajnosti posameznika in razpoložljivosti zdravstvenih storitev.
Na področju pravic invalidov so nevladne organizacije večkrat opozorile na primere, ko ljudje zaradi sprememb pravilnikov ali administrativnih odločitev nenadoma izgubijo pravico do dodatkov ali pripomočkov, ki jih nujno potrebujejo za samostojno življenje. Varuh človekovih pravic je večkrat izpostavil, da Slovenija še ne sledi v celoti sodobnim standardom obravnave invalidnosti, ki temeljijo na človekovih pravicah in vključujočem modelu, ne le na medicinski definiciji.
Posebej občutljivo ostaja področje duševnega zdravja. Število ljudi, ki poiščejo nujno psihiatrično pomoč, narašča, prav tako primeri samomorilnih stisk. Dostop do psihološke in psihiatrične oskrbe pa je pogosto omejen, še posebej za otroke in mladostnike, ki se v šolah in lokalnih skupnostih pogosto soočajo s pomanjkanjem strokovnjakov. Najbolj ranljive skupine ostajajo tiste, ki na pomoč čakajo najdlje. Vse to kaže, da kršitev človekovih pravic ni treba iskati v ekstremih: dogaja se povsod tam, kjer ljudje nimajo dostopa do osnovnih storitev, ki jim omogočajo dostojno življenje.
10. december: praznik ali opomin?
Svetovni dan človekovih pravic je lahko trenutek praznovanja le, če ga hkrati razumemo kot ogledalo – in to ogledalo nam pogosto pokaže stvari, ki jih raje ne bi videli. Čeprav Slovenija velja za varno in razvito državo, to še ne pomeni, da so pravice ljudi trdno zagotovljene. Prav nasprotno: vsaka zamuda pri imenovanju institucij, ki skrbijo za nadzor nad oblastjo, vsaka predolga čakalna vrsta v zdravstvu, vsak otrok, ki ostane brez podpore, ali starejša oseba, ki bi potrebovala pomoč, pa je ne dočaka, kažejo, kako krhki so temelji, na katerih naj bi stala družba enakosti in dostojanstva.
Ko govorimo o človekovih pravicah, ne govorimo o deklaracijah ali mednarodnih govorih, temveč o zelo konkretnih vprašanjih vsakdanjega življenja. O tem, ali nekdo dobi psihološko pomoč pravočasno. Ali lahko oseba z invalidnostjo dostopa do pripomočka, ki ga potrebuje za samostojnost. Ali bodo starejši imeli dostop do primerne oskrbe. Ali je človeku, ki je pribežal pred vojno, priznano dostojanstvo. In ali bo žrtev nasilja dočakala noč v varnem zavetju. Prav na teh preizkušnjah se pokaže, kako resno jemljemo človekove pravice – ne v teoriji, ampak v praksi.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
