Osebni arhiv Damona Bakerja

Damon Baker je bil še najstnik, ko se je odločil, da želi v življenju nekaj več. Svoj prvi fotoaparat je ukradel v šoli, ki jo je obiskoval, in čeprav so ga čez dva dni ujeli in ga je moral vrniti, je prav z njim posnel prve fotografije. Fotografije, ki so za vedno izgubljene.

Starša, za katera pravi, da sta bila še sama otroka, ko sta ga imela, mu nista oporekala, ko se je odločil, da pri šestnajstih letih šolo obesi na klin in se iz Združenega kraljestva sam preseli v Združene države Amerike. Čeprav so bili njegovi začetki težki, je kmalu uspel prodreti v svet fotografije, kjer danes velja za enega uspešnejših in bolj zaželenih fotografov, še posebej zaradi intimnih, čutnih in estetsko zelo prepoznavnih črno-belih portretov slavnih osebnosti, med katerimi so Taylor Swift, Henry Cavill, Damiano David, Post Malone in Sydney Sweeney, vse bolj pa se uveljavlja tudi v svetu snemanja oglasov.

V zadnjih novembrskih dneh je o svojih začetkih spregovoril na medijski konferenci Sempl v Portorožu, z njim pa smo klepetali tudi mi. Z Damonom, ki se je izkazal kot izredno iskren in zgovoren sogovornik, sva se hitro dogovorila za tikanje, zaradi česar je bil pogovor še bolj sproščen.

Osebni arhiv Damona Bakerja

Tvoji začetki v Ameriki so bili težki, v preteklosti si že govoril o tem, kako si celo spal na ulici, doživel več zlorab. Ali meniš, da bi bile tvoje fotografije zdaj drugačne, manj intimne, če ne bi preživel tega, kar si?

Spomnim se trenutka, ko sem prvič videl svojo fotografijo v črno-beli izvedbi. Takrat še nisem uporabljal teh visokokakovostnih fotoaparatov, kot jih zdaj, šlo je za navaden, poceni aparat in bil sem le najstnik, ki je fotografiral običajne stvari v okolici svojega doma. A takrat sem dojel, da lahko na tak način fotografijo doživiš na drugačen način. 

Po eni strani lahko na tvoje vprašanje odgovorim pritrdilno, a po drugi strani se zavedam, da sem se že zelo mlad, pred vsemi temi izkušnjami, po katerih si me povprašal, zaljubil v črno-belo fotografijo. Dobro vprašanje, dejansko moram zdaj razmisliti o tem.

V pogovoru na Semplu si omenil, da ti je črno-bela fotografija blizu, ker odpravlja prekomerno stimulacijo, ki smo ji priča povsod in vsak dan. Kako pa se z njo soočaš sam na vsakodnevni ravni?

Zavedam se, da nisem edini, ki se sooča s tem, to je težava današnje družbe nasploh. A priznam, da imam s to pretirano stimulacijo še več težav, odkar sem se odločil za abstinenco od alkohola in drog, torej slaba štiri leta.

Malo je komplicirano; trudim se ostati v svojem mehurčku, a hkrati pazim, da se ne izoliram preveč od drugih. Sem se pa naučil poslušati samega sebe; če vidim, da za nekaj ali nekoga nimam energije ali pa če me ta prekomerna stimulacija preveč obremenjuje, si preprosto dovolim, da ostanem doma, da nekaj zamudim. Doma berem ali pišem, delam stvari, ki me pomirjajo in zaradi katerih se počutim kot jaz.

Učim se, da je tako prav in se ne silim v nekaj, za kar vem, da mi bo preveč. Sčasoma sem namreč ugotovil, da se nisem počutil kot najboljša verzija samega sebe, ko sem počel takšne stvari. Zato zdaj predvsem skušam spoštovati svoje meje in potrebe in jih tudi upoštevati. 

Delal si s številnimi zvezdniki in velikimi imeni, zato vem, da so te že večkrat vprašali, s kom je bilo najtežje delati, kdo je bil slabe volje ali negativno nastrojen ... A kaj se zgodi, če imaš ti slab dan, če se ti zbudiš slabe volje, a te čaka pomembno snemanje?

Vsi se kdaj že zbudimo slabe volje. Ko se to zgodi meni, se zavem, da se lahko tem občutkom prepustim in jim dovolim, da mi uničijo ves dan. A če se to zgodi na dan, ko ustvarjam, si tega preprosto ne dovolim. Vedno se trudim, da se oseba, ki stoji pred menoj, počuti videno in slišano, in navadno tudi slabi občutki izginejo, ko začnem ustvarjati. Do svoje umetnosti in do ljudi, s katerimi ustvarjam, čutim preveliko odgovornost, da bi dovolil, da moja slaba volja ali neki negativni občutki to uničijo.

Osebni arhiv Damona Bakerja

Na začetku sem te vprašal, kako so tvoje začetne izkušnje vplivale na tvojo fotografijo; kaj pa tvoja odločitev, da ne piješ alkohola in uživaš drog? Kako je ta odločitev vplivala na tvojo umetnost? Aprila bo štiri leta, odkar si povsem trezen.

Rekel bi, da se je moja umetnost predvsem razširila, kar pripisujem prav temu, da sem se sam začel širiti kot človek v svojem obstoju. Takrat se tega nisem zavedal, a zdaj vidim, da so se moje fotografije v obdobju, ko sem bil pod vplivom substanc, ponavljale, zlahka si opazil nek vzorec. To sicer samo po sebi ni slabo, saj ima vsak umetnik svoj stil, a zdaj menim, da  je mogoče v mojem delu opaziti rast. Zagotovo sem tudi bolj naklonjen eksperimentiranju, kar mi osebno prav tako zagotovo predstavlja rast. Zdaj sem bolj prisoten v svojih čustvih, bolj se jih zavedam, posledično pa se lahko bolj zavedam tudi čustev tistih, s katerimi ustvarjam.

Pa je še vedno težko, tudi po slabih štirih letih?

Je težko, da. Ogromno vsega moraš preoblikovati, tudi malenkosti, o katerih marsikdo ne razmišlja. Gre za ogromen korak in če bi se moral oceniti, bi rekel, da se spopadam s tem. Ko se ti namreč v življenju nekaj zgodi – lahko je to dobro ali slabo – so lahko občutki precej močni, ti pa se moraš s tem soočiti in spopasti povsem trezno. In to je nekaj novega zame, ne vem vedno, kako naj ob tem in s tem postopam. Zato pravim, da se spopadam. Ko pa to ugotoviš, se počutiš precej boljše, lažje je nadaljevati in kar je še pomembnejše, tudi želiš nadaljevati.

Ena izmed stvari, ki se je zagotovo spremenila, odkar sem trezen, je to, da sem precej manj družaben. Morda gre spet za to pretirano stimulacijo, o kateri sva govorila prej, a dejansko ne čutim potrebe, da preživljam številne ure v družbi. In obdal sem se s krogom ljudi, ki se zavedajo, da ne mislim nič slabega, če z zabave ali druženja odidem prej kot sem mogoče v preteklosti. 

S treznostjo sem uspel postaviti meje in to je tudi prvič v mojem življenju, ko imam meje. Treznost me je naučila, da je prav, da imaš meje, prej jih nisem niti poznal. Je pa na začetku grozljivo, saj s postavljanjem mej pride občutek neprijetnosti, skoraj konfrontacije. Meje so definitivno zdrave, ne le zate, ampak tudi za dinamiko v odnosu, a na začetku se zagotovo počutiš slabo. Kompleksno je, a se učim.

Žiga Intihar

Zdaj si se po dolgih letih črno-bele fotografije poskusil tudi v filmu. Za film Ways of Loving si napisal scenarij, prav tako pa si pri njem deloval kot producent in režiser. Barvni film z vsemi gibljivimi slikami ne more biti bolj drugačen od črno-bele fotografije, da o pretirani stimulaciji niti ne govoriva. Kako je prišlo do takšne spremembe ali pa je to kos tebe, ki ti je manjkal do celote?

Mislim, da se tukaj kaže rast, o kateri sem govoril. A moram biti iskren, od nekdaj sem menil, da to, kar želim povedati in pokazati kot umetnik, ne more biti ujeto zgolj v negibno fotografijo. Ampak potreboval sem čas, da sem bil pripravljen na to, da sem začutil ta ogenj v sebi in da sem vedel, da to potrebujem za nadaljnjo rast in na nek način tudi za svojo 'ozdravitev'. Ne vidim pa tega projekta kot pretirane stimulacije, sploh pa ni bilo tako, ko sem film ustvarjal. Gre zgolj za nekaj, kar izhaja iz črno-belega.

Ko sem začel s tem projektom, nisem štartal iz aspekta, da bom naredil barvni film. Pomembno mi je bilo predvsem to, da bom naredil film, ki bo pomemben iz človeškega in čustvenega aspekta. Zdaj, ko je končan, lahko zagotovo priznam, da sem čustveno močno vpleten vanj in veliko čutim do njega. Sledi temam, o katerih bi morali govoriti in naslavlja pogovore, ki jih moramo imeti. Vse to sem hotel pokazati skozi svojo lečo, um in oko.

Sam sem ga že precejkrat gledal, saj ga zdaj tudi sam urejam, a sploh nimam težav s pretirano stimulacijo zaradi barv, ampak morda od čustev, ki me tako močno stimulirajo. Zelo ponosen in hvaležen sem tudi igralcem, ki so se res odprli in dali veliko sebe v to zgodbo. To je bilo lepo potovanje zame, tako za človeka kot umetnika. 

Osebni arhiv Damona Bakerja

Če se za konec za hip še enkrat dotakneva tvojih intimnih in zgovornih portretov. Kaj pa vidiš, ko uzreš svoj obraz v ogledalu, kaj ti pove tvoja podoba?

Iskreno? Mislim, da ne vidim ničesar. Seveda vidim odsev, ampak ob tem ne čutim ničesar. Moram biti povsem iskren in povedati, da se redko gledam v ogledalo, če pa se, ni luč nikoli prižgana. To ti bo potrdil vsakdo, ki mi je blizu. Povsem se zavedam, da je to nekaj, na čemer moram delati, saj to izvira iz nekega strahu, da se soočim s svojim odsevom, ki še vedno obstaja v meni. Če sem iskren, mislim, da me je strah, kaj bom zares videl v ogledalu. In če se to že zgodi, o tem preprosto ne želim razmišljati, ampak se raje kar izklopim.

Kako bi pa potem bilo, če bi nekdo drug fotografiral tebe na tak način, kot ti fotografiraš durge?

Ne vem, če bi bil tega sposoben. Pred časom je prijateljica, ki ni fotografinja, izrazila željo, da ona fotografira mene. Dovolil sem ji in ne vem zakaj, ampak ko sem poziral, sem začutil željo po joku. Res sem hotel jokati. In začel sem jokati, a v to sem se skorajda prisilil, ker sem začutil željo po tem, ker sem želel takšno fotografijo. Nisem prepričan, če bi si lahko dovolil pozirati za fotografijo na enak način, kot jaz fotografiram druge. Morda so vsi ti ljudje, s katerimi delam, veliko močnejši od mene.

Osebni arhiv Damona Bakerja

Danes imamo fotoaparate vsi kar v svojih žepih. Kakšno bi bilo tvoje glavno pravilo za dobro fotografijo?

Glavno pravilo je, da ni pravil, to je moje mnenje. Najlepše pri tem, da imamo vsi fotoaparate vedno pri sebi, se mi zdi to, da lahko fotografiramo, karkoli želimo.  Lahko fotografiraš nekaj, kar drugemu ne bo pomenilo popolnoma nič, tebi pa veliko.

Vzemiva za primer te rože v moji hotelski sobi. Ko sem sinoči prvič stopil v to sobo, sem najprej zagledal ta šopek in res sem se ga razveselil. Če bo čez čas nekdo v roke prijel moj telefon in gledal mojo galerijo, mu fotografija tega šopka ne bo pomenila prav nič, mene pa bo vedno spomnila na to izkušnjo, ki sem jo doživel v Sloveniji, ta spomin bo za vedno povezan s to sliko.

Tako da če me res sprašuješ po pravilu, bi rekel, da nikoli ne fotografiraj za druge. Fotografiraj, ker čutiš, da moraš fotografirati, pa čeprav nekaj povsem običajnega. Ujemi trenutek, ki si ga želiš zapomniti. Zase. 

Žiga Intihar