Eva Boto razkrila, kaj ji je po enem izmed koncertov priznal oče
Eva Boto je lani presenetila s čutno balado, s pomočjo katere je predelala konec ljubezenske zgodbe. Zdaj se vrača z bolj veselo pesmijo, ob tem smo klepetali z njo.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Eva, pred kratkim si izdala novo pesem Če bi midva; kako je prišlo do nje, kje si našla navdih?
Ideja za novo pesem je zrasla povsem spontano, sprva pa je sploh nisem načrtovala. Po novem letu sem namreč nameravala izdati še eno balado, ki sem jo imela že pripravljeno, a me je sestra okregala, da je bilo dovolj jokanja in da naj vendarle naredim že nekaj hitrejšega in bolj veselega. Decembra sem zaradi gripe obležala in 30. decembra, en dan pred novim letom, sem sedla za klavir in v eni uri je nastala ta nova pesem.
Čeprav je ljubezenska in v ospredje postavlja dva, ki si ne upata spustiti globlje v odnos, ima kljub temu širši pomen. Lahko namreč predstavlja katerikoli trenutek v življenju, ko se odločaš, ali boš izbral sanje in nekaj, kar si želiš, a moraš zaradi tega zapustiti svojo cono udobja, ali pa se boš odločil za udobje in varnost.
In tudi sama sem bila pred kratkim na tej točki; ko sem končala fakulteto, sem razmišljala, kako naprej. Doma so pričakovali, da bom našla redno službo, glasbo pa imela za zraven, a sama sem čutila, da se želim glasbi popolnoma posvetiti. Imela sem srečo, da so me pri tej odločitvi podpirali tudi doma, čeprav so bili sprva zaskrbljeni. Prihajam namreč iz delavske družine, ki se zaveda, kako je lahko takšen poklic nepredvidljiv in kako je težko zaslužiti kruh v glasbi, a kdaj sem si pa jaz še izbrala kaj enostavnega (smeh)?
Nikoli ne bom pozabila trenutka, bilo je po enem izmed koncertov, ko je do mene prišel moj oče in mi priznal, da obžaluje, da ni več tvegal v življenju. Dejal je, da si takrat ni več upal, ko pa je zdaj gledal mene, se je spraševal, kaj bi bilo, če bi ravnal drugače. Nisem mogla verjeti, da mi je to priznal, saj tega res nisem pričakovala, a takrat sem mu povedala, da sem prav zato izbrala to svojo željo, ker si nisem sama želela čez leta postavljati istega vprašanja.
Pa je ta ljubezenski aspekt nove pesmi prav tako navdihnila neka nova izkušnja?
Ne, vse to, o čemer sem zdaj govorila, je najbolj odzvanjalo v meni, ko sem to pesem ustvarila. Potem sem jo šele preslikala v ljubezenski odnos, saj se takšna dinamika in takšni izzivi lepo kažejo tudi v takšnih odnosih. Tudi v mojem primeru, ko sem v prejšnji pesmi govorila o koncu svojega razmerja, je težko, da po takšni dolgi zvezi znova vstopiš v nov odnos in se mu prepustiš. In takšna čustva je najlažje prikazati z ljubeznijo, saj o njej največkrat govorimo in predvsem pojemo.
Kakšni pa so zdaj tvoji glasbeni načrti za naprej?
Pripravljam album, ki bo sicer moj tretji, a prvi povsem avtorski. Lani sem začela pisati sama, v tem sem se res našla in zdi se mi, da tudi ljudje zdaj mene in mojo glasbo dojemajo na čisto drug način. Če bo šlo vse po načrtih, bom ta album izdala v začetku naslednjega leta.
Sicer pa že 15 let čakam na nek veliki, svoj koncert v Cankarjevem domu. To so malo večji načrti, predvsem za prihodnje leto.
Pred kratkim si sicer obeležila kar nekaj obletnic; pred nekaj meseci si praznovala 30. rojstni dan, kljub svoji mladosti pa si na sceni že 15 let! Kako zdaj gledaš na to obdobje, ki je za tabo?
Ko pogledam nazaj, sem ponosna na tisto mlado Evo, kaj vse je naredila pri teh mladih letih in brez nekih izkušenj. Nisem vedela, kako deluje glasbeni svet, nisem vedela, kako stvari funkcionirajo, bila sem v bistvu 16-letni otrok in stala na evrovizijskem odru.
Po eni strani se mi zdi, da sem se lažje takrat kot otrok soočala z vsem, ker morda nisem bila toliko obremenjena s stvarmi, kot sem zdaj. Veš, kako je, ko si odrasel in si ustvariš en kup nekih težav po nepotrebnem in ogromno zahtevaš od sebe ... Takrat pa je šlo za res neko primarno ljubezen do tega, kar sem delala, in menim, da je zato vse šlo tako, kot je šlo.
Seveda sem pa kljub temu čutila veliko odgovornosti, vendarle sem na Evroviziji predstavljala Slovenijo in želela sem jo dobro predstaviti.
Sicer pa menim, da imam v svoji karieri več obletnic; na začetku sem delala malo z enim producentom, potem z drugim, pa malo se umakneš, ker varčuješ denar za naslednjo pesem ... Vesela sem, da sem se v teh petnajstih letih naučila, kako poteka ta svet in kako v njem delovati.
Kako pa komentiraš odločitev Slovenije glede Evrovizije?
Razumem njihovo stališče, hkrati pa mi je zares žal, da se politika meša v sam festival, ker politika nima nobene veze z glasbo. Prav zato me ta situacija tako žalosti. Menim pa, da bi morale skupaj stopiti vse države in enotno pokazati svoje stališče. V vsakem primeru pa je škoda, ker gre za odličen festival in menim, da ga s tem uničujemo.
Sebe še vidiš na evrovizijskem odru?
Ne.
Res ne?
Vem, da sem večkrat v preteklosti javno povedala, da mogoče, da nikoli ne reci nikoli in tako ... Ampak vsako leto, ki mine, me manj vleče tja in res se ne vidim več na evrovizijskem odru.
Kaj je sicer nekaj, kar te je na slovenski glasbeni sceni najbolj presenetilo?
Odlično vprašanje. Če sem se naučila kaj, sem se to, da če na koncu sam ne narediš stvari in se grebeš za tisto, kar ti je pomembno, tega ne bo opravil nihče namesto tebe. To se mi je že večkrat pokazalo. In seveda to, da moraš verjeti vase; tega ne more narediti nihče drug.
Kot si že omenila, sama pišeš svojo glasbo. Kako močno pa si vpeta v druge dele organizacije; pripravo koncertov in vse ostalo, kar pride zraven?
Zelo sem vesela za ekipo, s katero delam in za menedžerja Tomija; jaz pravim, da on je šef, jaz pa 'šefla' (smeh). Skupaj sva nekako glavni faktor celotne ekipe, ki skupaj peljeta vse stvari. Pomembno je, da imaš v takšnem poklicu okrog sebe ljudi, ki jim res zaupaš, ljudi, s katerimi imaš spoštljiv odnos in dobro komunikacijo.
Vsak ima svojo vlogo, a vseeno sem vpeta v organizacijo in vse, kar pride zraven.
PREBERITE ŠE:
