Zmagovalec MasterChefa: 'Naveličal sem se kaviarja in izbirčnih ljudi'
Osem let mineva, odkar je Jaka Mankoč postal zmagovalec šova MasterChef. V tem času se je preizkusil v številnih različnih projektih, zdaj pa začenja novo zgodbo.
Jaka Mankoč se je v letih, ki so sledila njegovi zmagi v četrti sezoni priljubljenega kulinaričnega šova MasterChef Slovenija, posvetil predvsem pridobivanju novega znanja in izkušenj, ki jih bo zdaj uporabil v domačem Kopru. Po zmagi je nekaj časa deloval v eni izmed Michelinovih restavracij v Londonu, stažiral je tudi v več Michelinovih restavracijah pri nas, zadnja tri leta pa je preživel na luksuzni jahti, kjer je kuhal gostom bogatega poslovneža. A čeprav so ga te izkušnje marsičesa naučile, izpolnile in izoblikovale, je vse bolj pogrešal dom. Zato se je odločil, da v Kopru začne novo zgodbo, ki išče ravnotežje med zgodbo visoke kulinarike in vsakdanje hrane.
Osem let bo letos minilo od tvoje zmage in velik del tega časa si preživel drugje. Zdaj se vračaš v domači Koper. Kaj si najbolj pogrešal takrat, ko te ni bilo in kaj je drugače zdaj, ko si spet doma?
Najbolj sem preprosto pogrešal dom. In ja, bile so res lepe in zanimive izkušnje, a naveličal sem se kaviarjev, tartufov in izbirčnih ljudi, ki bi za neko svojo muho plačali vse. To zame ni bistvo hrane. Bistvo hrane je druženje in da se imaš dobro, pa če je na mizi pašteta ali kaviar. Iskreno sem dobil malo odpora do vse te petičnosti. Zrasel sem v Kopru, doma nismo bili bogati in smo včasih jedli tudi samo pašteto, a smo hkrati imeli vse. Vse to me je zdaj pripeljalo domov, tudi zato, da nekaj dam, vrnem svojemu rojstnemu kraju. Pogrešal sem standard, ki je življenjsko realen.
Si pa priznal, da so bile te izkušnje tudi lepe in zanimive. V čem si najbolj užival, kaj ti je bilo najbolj všeč?
Po koncu MasterChefa sem si močno želel dodatnega šolanja, čutil sem potrebo, da me pripravijo, izšolajo, da grem skozi proces profesionalne kuhinje, da vidim, kako tam nekdo ves dan kuha, pa na pultu nima niti ene kapljice ali mrvice. Zanalašč sem se dajal v situacije, v katerih je bil nekdo nad mano, ki mi je dobesedno grozil zaradi tega, saj sem le tako lahko napredoval.
Potem se je pojavil milijarder, ki je nujno potreboval kuharja za svojo jahto. Všeč mu je bilo, kar sem pripravil in mi ponudil delo. Potem sem tri sezone kuhal zanj na ladji.
V tem obdobju si pogosto delil utrinke z jahte na Instagramu, posnel nakup surovin na lokalnih tržnicah in tako naprej ... Je bilo vse tako lepo, kot smo videli?
Ne, seveda ne. Na Instagramu je vedno vse videti lepo, a seveda ni bilo tako. Šlo je za garanje od jutra do večera in občasno mi je šlo na živce, ko so mi pisali, da kako pa jaz samo uživam. Spomnim se, da sem imel v prvi sezoni kuhinjo s čudovitim razgledom naravnost na morje, ob katerem res nisi mogel biti slabe volje. A realnost je tudi ta, da se tisto prvo sezono nisem niti enkrat kopal.
Vse te izkušnje lahko primerjam z MasterChefom; ko sem bil v šovu, sem želel ven, ko sem šel ven, sem želel nazaj v šov. Bilo je lepo, a naporno.
Kako pa je sicer izgledal tvoj običajen dan?
Vstajal sem nekje med šesto in pol sedmo, pripravil zajtrk in že vmes začel tudi s pripravo kosila. Če sem po vsem tem dovolj hitro pospravil in če je bila večerja za tisti dan napovedana pozneje kot običajno, sem imel morda 45 minut časa za počitek. Ampak tudi takrat sem moral imeti ob sebi radio postajo, kajti če bi me vmes poklicali, se je bilo treba takoj odzvati. Potem pa seveda priprava večerje in po njej še vse pospraviti, občasno pa je večerji sledil še kak narezek, vino ali kaj podobnega, tako da sem navadno hodil spat med polnočjo in eno zjutraj. In naslednji dan spet vstati ob šestih zjutraj in tako vso sezono.
Omenil si tudi MasterChefa, kako se tistega obdobja spominjaš zdaj?
Predvsem kot odskočne deske. Dal mi je samozavest, ki je prej nisem imel. Ko sem videl, česa sem zmožen, pa sem sklenil to izkoristiti, se učiti in gristi dalje. Zato sem tej izkušnji zelo hvaležen.
Po vseh teh izkušnjah, o katerih sva govorila, pa zdaj v Kopru odpiraš 'food truck' s hamburgerji. Od kje ideja in kako si prišel do takšnega preskoka?
V letih, ko sem delal v visoki kulinariki, sem opazil, da gre kulinarika vse bolj v smer petičnosti in ekskluzive, pozablja pa se na kvaliteto pri prehrani navadnega delavnega človeka. Večina ponudnikov hitre prehrane ima večino hrane zamrznjene, jaz pa sem želel tak stil kulinarike preoblikovati v cenovno dostopen produkt, ki si ga lahko vsak privošči, hkrati pa ni okrnjena kakovost.
Priznam, da sem pri tem malo tvegal tudi svoj profit. Vsi delamo za preživetje, a res sem si želel približati takšno hrano ljudem. A takšne surovine so že v osnovi veliko dražje, tudi sam imam z njimi več dela, lahko bi imel enega dobavitelja za vse, pa jih imam trenutno sedem. Med njimi je celo osebni mesar, ki mi je dobavljal meso, ko sem delal za milijarderja. Zdaj ga jaz ponujam ljudem.
Na kaj pa si se torej osredotočil?
Fokusiral sem se predvsem na burgerje, trenutno imam v ponudbi štiri, prav tako pa tudi dva 'hot doga'. En je povsem slovenski, s sestavinami, kot so slovenska klobasa, pečenica, zelje, ocvirki in hren, imam pa tudi enega za ljubitelje morske hrane z gamberi. Pomembno mi je bilo tudi, da vključim steakwich, ker ga v Sloveniji le s težavo dobiš.
Pri burgerjih imam na primer opcijo z ocvrtim piščancem, a gre za posebno panaturo korejskega stila. Na drugačen način kot navadno delam tudi smash burger; originalni namreč izhaja iz Oklahome, a takšnega ne dela nihče, zato sem se zanj odločil jaz.
Naj te za konec vprašam še, kaj si zakuhal v zasebnem življenju?
Lahko povem, da imam punco, sem zadovoljen, da me podpira in prenaša, posebej težko je bilo v obdobju, ko me ni bilo tukaj. Takrat se nisva videla več mesecev in večkrat je bilo težko, ko je bila ona na primer doma v svojem vsakdanjem življenju, jaz pa na ladji v neki situaciji, zaradi katere sem bil morda živčen, pod pritiskom. Ona tega seveda ni mogla vedeti in morda potem pride do prepira, za katerega ti je potem žal.
