Gledanost pada, prestiž bledi, so velike nagrade izgubile pomen?
Grammyji, zlati globusi, bafte, emmyji in seveda oskarji. Smo globoko v sezoni podelitve nagrad, a vsako leto bolj se pojavlja vprašanje, ali imajo te sploh še smisel?
Januar in februar sta vsako leto rezervirana za številne podelitve 'prestižnih' nagrad filmskih in glasbenih ustvarjalcev, ki vsako leto vrhunec doživijo s podelitvijo oskarjev. Še pred nekaj leti so ti veljali za enega najtežje pričakovanih dogodkov, ki so ga spremljali številni na vseh kontinentih, a zdaj tudi ti izgubljajo vse več gledalcev. Še več, pred nekaj meseci so predstavniki akademije, ki bdijo nad podelitvijo, presenetili z novico, da bodo oskarji – te bodo letos podelili 98. – le še do svoje stote izdaje predvajani po televiziji, potem pa jih bodo premaknili na YouTube. Tam bodo ostali vsaj do leta 2033, naprej pa je njihova usoda nejasna.
Ob tem se vse bolj poraja vprašanje, ali imajo takšne nagrade sploh še smisel? V nemirnem svetu, kjer nas vsakodnevne novice redno potiskajo v zaskrbljenost in spraševanje o tem, kaj se nam obeta, se zdi, da kopica izjemno bogatih privilegiranih ljudi, ki si med seboj podarja nagrade in se treplja po hrbtu, pač ne zanima več nikogar.
Kaj kažejo podatki gledanosti?
Čeprav bi marsikdo pričakoval, da bodo takšne podelitve v času globalne pandemije pridobile na gledanosti, temu ni bilo tako. Preverili smo, kaj kažejo podatki najbolj prestižnih nagrad.
Oskarji so leta 2021, eno leto po začetku pandemije koronavirusa, zabeležili izjemno nizko gledanost; tuji mediji so poročali, da gre za kar 56-% padec glede na obdobje pred pandemijo. Tudi naslednje leto so bile številke še precej pod pričakovanji. V letih, ki so sledila, so številke gledalcev vsako leto sicer ponovno malce bolj zrasle, a so tudi lani ostale pod številko 20 milijonov. Za primerjavo: najbolj gledani oskarji so bili leta 1998, ko je veliki zmagovalev postal film Titanik; takrat si je podelitev ogledalo več kot 55 milijonov ljudi.
Tudi zlati globusi so se na začetku pandemije soočili z nizko gledanostjo. Leta 2021 so tudi ustvarjalci teh nagrad zabeležili rekordno nizko gledanost; ta je bila ocenjena na približno 6,9 milijona gledalcev, v letih, ki so sledila, pa je gledanost nato še dodatno padla. Leta 2023 so tako zabeležili le še 6,3 milijona gledalcev, okrog 10 milijonov pa se je številka gibala leta 2024 in 2025. Ponovno slabšo gledanost so zabeležili letos, ko so ameriški mediji poročali, da naj bi si prireditev ogledalo le okoli 8,6 milijona ljudi.
Za najbolj gledano podelitev zlatih globusov v zgodovini teh nagrad, ki jih podeljujejo od leta 1944, velja podelitev leta 2004. Takrat je pred televizijskimi sprejemniki sedelo 26,8 milijona ljudi, največ nagrad pa sta takrat med filmskimi nagradami pobrala filma Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev in Zgubljeno s prevodom (Lost in Translation), med serijami pa 24 in britanska različica Pisarne (The Office).
Vsi glasbeniki hlepijo po tem, da bi osvojili grammyja, ki velja za olimp vseh glasbenih nagrad. Te so začeli podeljevati davnega leta 1959, ravno pred dnevi pa so te nagrade podelili že 68. po vrsti. Prav tako je preteklo že veliko vode od rekordnega ogleda; ta se je zgodil leta 1984, ko je bil Michael Jackson nominiran za 12 pozlačenih gramofonov, osvojil pa jih je osem, med drugim tudi kipec za album in posnetek leta.
Tudi grammyji pa niso izjema, kar se tiče padca gledanosti. Tudi ti so se leta 2021 soočili z rekordno nizko gledanostjo, ko so zabeležili zgolj 9,4 milijona gledalcev. Leta 2023 in 2024 je gledanost ponovno rasla, z lanskim letom pa se je ponovno pojavil trend padanja. Po prvih ocenah si je letošnje grammyje ogledalo enako število ljudi kot lani, in sicer okrog 15,4 milijona ljudi.
Kdo nagrade sploh podeljuje?
Čeprav se omenjene nagrade podeljujejo že desetletja, marsikomu še vedno ni jasno, kdo zmagovalce sploh določi. Za širšo javnost so vsa ta leta to preprosto abstraktne institucije brez jasnega obraza, a v resnici gre za zelo konkretne, zaprte in strogo strukturirane sisteme odločanja.
Oskarje podeljuje Ameriška filmska akademija, organizacija, ki združuje več kot deset tisoč filmskih profesionalcev. Vanjo ni mogoče preprosto vstopiti, temveč deluje zgolj na principu vabila; praviloma na podlagi preteklih filmskih dosežkov. Akademija je razdeljena na posamezne veje: igralce, režiserje, scenariste, montažerje, producente in druge. Nominacije v večini kategorij izberejo člani posameznih strokovnih vej, zmagovalce pa nato izbere celotno članstvo akademije. Sistem je zasnovan kot strokovni konsenz industrije, a prav ta zaprtost pogosto sproža očitke o elitizmu, samoreferencialnosti in počasnem prilagajanju sodobnim spremembam.
Da film sploh lahko upa na nominacijo za oskarja, pa mora zadovoljiti tudi nekaj pogodjev. Ključno je, da ima film uradno kino distribucijo v Los Angelesu, in sicer najmanj sedem zaporednih dni v koledarskem letu, za katerega kandidira. Film mora biti celovečerni, tehnično mora ustrezati projekcijskim standardom in imeti ustrezno prijavljeno produkcijo. V zadnjih letih je omenjena akademija uvedla tudi tako imenovane inkluzijske standarde, ki se nanašajo na raznolikost igralske zasedbe, ustvarjalne ekipe in produkcijskih praks, vendar ti ne vplivajo neposredno na umetniško ocenjevanje.
Zlati globusi imajo drugačen, bistveno manjši in zato tudi bolj kontroverzen sistem. Dolga leta jih je podeljevalo Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda, majhna skupina novinarjev, ki so poročali o ameriški filmski in televizijski industriji za tuje medije. Prav omejeno članstvo in pomanjkanje raznolikosti sta bila v zadnjih letih v središču kritik, zaradi katerih so Zlati globusi doživeli organizacijsko krizo, začasno izgubo televizijskega prenosa in poznejšo reformo sistema. Danes tako nagrajence zbira približno 300 novinarjev, kar je precej skokovit skok od prejšnjega sistema, v katerega je bilo vključenih okrog 90. Čeprav so postopki danes formalno bolj strukturirani, ostaja percepcija, da gre za nagrado z bolj promocijskim kot strokovno-konsenzualnim značajem.
Tudi pri zlatih globusih mora biti delo javno predvajano ali distribuirano v ZDA v ustreznem časovnem okviru, pri čemer je dolgo veljalo, da imajo zlati globusi večjo toleranco do pretočnih platform in netradicionalnih distribucijskih modelov. Posebnost zlatih globusov je tudi razdelitev na dramske filme ter muzikale in komedije, kar pomeni, da je žanrska opredelitev pogosto strateška odločitev in ne vedno povsem vsebinsko jasna.
Grammyje podeljuje ameriška Akademija za snemalno umetnost in znanost, ki ima več kot 13 tisoč članov, sestavljenih iz glasbenikov, producentov, tekstopiscev, inženirjev zvoka ter drugih strokovnjakov iz glasbene industrije. Postopek se začne s prijavo del, ki jih založbe ali ustvarjalci predložijo v razmislek. Prvi krog glasovanja določi nominirance, drugi pa zmagovalce. V preteklosti so grammyje pogosto kritizirali zaradi zapletenega sistema odborov, ki lahko vplivajo na končni izbor, kar je sprožilo očitke o netransparentnosti in odmiku od dejanskega okusa poslušalcev.
Dodatni pogoj, da se lahko glasba, pesem ali album vključi v boj za prestižni kipec, je še ta, da je moral biti uradno izdan med 31. avgustom predpreteklega leta in 30. avgustom preteklega leta; letos so torej na grammyja lahko upali vsi, ki so novo glasbo izdali med 31. avgustom 2024 in 30. avgustom 2025. Številni so se letos na primer spraševali, kako je možno, da Taylor Swift ni bila nominirana niti v eni kategoriji za svoj najnovejši album, a se resnica skriva preprosto v tem, da ga je izdala oktobra 2025 in s tem 'zamudila' čas za nominacijo. Bo pa ta album upravičen za nominacijo za grammyje 2027.
Skupni imenovalec vseh treh nagrad je dejstvo, da nominirance in zmagovalce izbirajo ljudje iz industrije same. To pomeni, da nagrade niso neposreden odraz okusa občinstva, temveč notranji dialog stroke o tem, kaj šteje kot kakovost, presežek ali pomemben dosežek. Prav tu se skriva tudi napetost sodobnega časa: v dobi, ko ima občinstvo več neposrednega vpliva kot kadarkoli prej, nagrade še vedno temeljijo na modelu zaprtega, profesionalnega odločanja.
Vprašanje torej ni le, ali ljudi podelitve še zanimajo, temveč tudi, ali so pripravljeni sprejeti odločitve sistemov, ki so nastali v povsem drugačnem kulturnem in medijskem okolju. V svetu, kjer se okus oblikuje v realnem času in kjer občinstvo ne čaka več na razglasitev zmagovalcev, se razkorak med industrijskim priznanjem in javnim zanimanjem zdi večji kot kdaj koli prej.
Kakšna bo prihodnost nagrad?
Omenjene nagrade so nastale v času, ko je obstajal en sam osrednji oder popularne kulture, a danes potrebe po tem odru ni več. Občinstva so namreč vse bolj razdrobljena med pretočne platforme, družbena omrežja in personalizirane algoritme, ki vsakemu posamezniku servirajo drugačen kulturni svet. V takšnem okolju ideja, da ena akademija ali žirija razglasi univerzalnega zmagovalca, izgublja svojo težo. Ne zato, ker nagrade ne bi bile strokovno utemeljene, temveč zato, ker ne nagovarjajo več skupnega referenčnega prostora.
S tem je povezana tudi kriza avtoritete. Včasih so nagrade delovale kot kulturni kompas, danes pa se zdi, da ima mnenje algoritma ali vplivneža pogosto večjo težo kot odločitev strokovne komisije. Pojem 'najboljšega' je tako postal izrazito subjektiven, politično in identitetno obremenjen, kar dodatno spodkopava idejo univerzalnega konsenza. Ko vsak živi v svojem medijskem mehurčku, nagrade vse težje presežejo meje lastne industrije.
Zanimivo je, da se glasbene nagrade kljub vsemu prilagajajo nekoliko uspešneje kot filmske. Grammyji so v zadnjih letih pokazali več vitalnosti kot na primer oskarji. To se je zgodilo predvsem zato, ker je glasba bolj organsko vpeta v digitalno vsakdanjost. Posnetki nastopov samostojno živijo na družbenih omrežjih, ustvarjajo viralne trenutke in dosežejo tudi tiste, ki same podelitve nikoli ne gledajo v celoti. Filmske nagrade pa ostajajo bolj zavezane tradicionalni, dolgi in formalni televizijski formi, ki zahteva zbranost in potrpežljivost, kakršne sodobni medijski ritem redko dopušča.
Vse pogosteje se zdi, da so podelitve nagrad pomembnejše industriji kot občinstvu, saj ima prejem omenjenih nagrad še vedno neko težo, ki lahko zvezdniku pomaga v karieri. Gledalci so medtem vse bolj odrinjeni na stran in služijo predvsem kot potencialni uporabniki, ki bodo kupili vstopnico za določen film ali koncert. A tudi takšen vpliv je čedalje redkejši, saj tako filme kot glasbo javnost odkriva sama, na podlagi tega si ustvarijo mnenje, nagrade pa njihovega odnosa do vsebine bistveno ne spremenijo.
Prihodnost teh nagrad tako ni povsem jasna; najverjetneje ne bodo povsem izginile, a če bodo želele ohraniti pomembnost, bodo morale zagotovo razmisliti o spremembi svoje vloge. Trenutno se zdi, da bodo takšne podelitve najverjetneje postale nišni dogodki, namenjeni predvsem industriji.
Velike nagrade torej še imajo smisel, vendar ne več v obliki, kakršno poznamo iz preteklosti. Če so nekoč ustvarjale kulturni konsenz, danes lahko ponujajo predvsem prostor za refleksijo in simbolni pregled časa. Njihov največji izziv ni padec gledanosti, temveč vprašanje, ali znajo svetu, ki ne čaka več na razglasitev zmagovalcev, še povedati kaj resnično relevantnega.
Svoje nagrade smo imeli tudi Slovenci
Če se v svetu še vedno sprašujejo, ali imajo takšne nagrade zares še smisel in večkrat umetno zbujajo zanimanje zanje, pa se zdi, da se je v Sloveniji zanimanje javnosti za takšne dogodke že zdavnaj izpelo.
Zagotovo se še spomnite viktorja, slovenske različice oskarja, ki je veljal za največjo nagrado za medijske dosežke in dosežke v popularni kulturi nasploh. Prvič smo jih podeljevali že leta 1982, skoraj deset let pred začetkom samostojne Slovenije, ko so jih prvo leto podeljevali celo na tri mesece. Na bolj znani letni sistem smo prešli leta 1983, a so te sprva podeljevali kar po lokalih.
Bolj prestižni pridih so dobili leta 1993, v naslednjih letih je bila podelitev večinoma v Cankarjevem domu, te pa so se lahko udeležili zgolj povabljenci. Kljub temu je bila prireditev vsako leto predvajana tudi po televiziji, kar je pred TV ekrane pripeljalo številne Slovence.
Leta 2016 je prišlo do prodaje blagovne znamke Viktorji, zaradi težav z blagovno znamko pa so se ti nato preimenovali v žaromete. Te so podelili za leto 2017 in 2018, a v Sloveniji se je že takrat zdelo, da takšna tradicionalna oblika podeljevanja nagrad izgublja zanimanje.
PREBERITE ŠE:
