Asanacijska rez sadnega drevja
Asanacija pomeni izboljšanje zdravstvenih in higienskih razmer sadnega drevja. Preverimo, kdaj in v katerih primerih je potrebna asanacijska rez.
Asanacijska rez sadnega drevja
V življenju sadnega drevja pridejo leta, ko se njihovo zdravstveno stanje in vitalnost poslabšata celo do te mere, da rodnost popolnoma izostane. Določanje vzrokov za tako stanje drevja in uvedbo ukrepov za njihovo izboljšanje imenujemo asanacija, ozdravljenje.
Vzroki za takšne težave so različni, posledice pa so skoraj vedno enake: motnje fizioloških procesov v vitalnih organih sadnega drevja, v listnem aparatu in koreninskem sistemu ali pa na organih, ki ju povezujejo. To so sitaste cevi v floemu, ki služijo transportu organskih snovi, ki nastajajo pri fotosintezi v listnem aparatu, in prevodne cevi ali traheide v ksilemu, ki prevajajo vodo in v njej raztopljene anorganske snovi, minerale, od koreninskega sistema do poganjkov in listnega aparata. Zaradi teh motenj je zmanjšana sposobnost črpanja vode in mineralnih snovi iz tal, slabši je zajem ogljikovega dioksida, ki je nujen v procesih fotosinteze, ter slabša izmenjava snovi med koreninskim sistemom in listnim aparatom. Posledica vsega tega je bistveno manjša ali celo nikakršna rodnost.
Za lažje razumevanje asanacijskih ukrepov, glede na poreklo, lahko vzroke delimo na nepatogene ali nebolezenske in patogene ali bolezenske (škodljivi mikro- in makroorganizmi).
Poškodbe zaradi zmrzali
Največkrat poškodbe zaradi zimskih ali pozno spomladanskih nizkih temperatur nastajajo na nadzemnih delih sadne drevnine, zelo poredkoma pa na koreninskem sistemu. Škoda lahko nastane zaradi poškodb prevodnih tkiv v deblu ali vejah in pomrznjenih cvetnih popkov.
Na mladem drevju, ki še ni razvilo dovolj debelega lubja, ki bi delovalo kot izolacija, lahko pride tudi do poškodb ksilema in prevodnih cevi v lesu tik pod lubjem. Odpornost tkiv na nizke temperature proti strženu upada, največjo pa ima zunanji del, kambialni prstan in ličje ali sekundarni floem. Če pozimi ali spomladi v začetku vegetacije znatno pade temperatura pod ledišče, zlasti v prizemnem delu debla, zmrzal trajno poškoduje ksilem (les) neposredno pod kambialnim obročem. Zato je moteno prevajanje vode iz koreninskega sistema v krošnjo. Če so poškodbe lažje in temperature ugodne, posledic ni opaziti, ko nastopijo visoke temperature in se izhlapevanje vode iz listov (transpiracija) zaradi suše še poveča, kar povzroči pomanjkanje vode v tkivih, pa turgor (notranji celični tlak, napetost) upade, listje vene ali celo odpada.
Tovrstne poškodbe je mogoče prepoznati s plitko zarezo lubja in porjavelega lesa tik pod njim. Tako prizadetemu drevju je treba z dopolnilno rezjo zmanjšati transpiracijsko površino (listje namreč izhlapeva vodo), ko nastopi sušno obdobje z visokimi temperaturami zraka. Tako bo preostali listni aparat bolje preskrbljen z vodo, izplen fotosinteze bo večji, prirast nove plasti ksilema (nove lesne letnice) pa bo izdatnejši. Pri starejšem drevju, potem ko je razvilo debelejšo plast lubja, zaradi nizkih zimskih temperatur redko pride do takšnih poškodb, če je le v pretekli sezoni raslo v normalnih razmerah in je zato imelo dovolj nakopičenih rezerv zaščitnih snovi. No, pa tudi takšnih zim že dolgo ni več.
Zadnja takšna zima, s temperaturami –23, –25 stopinj Celzija je bila, ko sem v začetku januarja prvič prišel na terenske vaje v nasad Resje pri Podvinu, ki ga je takrat vodil, žal že pokojni, inž. Tine Benedičič. Če me spomin ne vara, je bila to zima 1982/83, zagotovo pa je bilo tri četrt metra suhega snega. Na »toplem« Štajerskem so takrat zaradi zimske pozebe propadli celi nasadi sadnega drevja, na mrzlem Gorenjskem, na Resju, pa znakov pozebe na jablanah sploh ni bilo. Ruth Podgornik Reš, ki je tisto leto s kolegico (joj, imena se ne spomnim več) pripravljala diplomo na temo zimske pozebe, je bila čisto obupana, saj znakov pozebe na strženih mladik in meristemskih tkivih jablan sploh ni bilo. To pa zato, ker je bil ta sadovnjak narejen na pravi sadjarski legi, na ledeniški mureni, ki je dvignjena nad ostalo krajino in zato nad jezerom mrzlega zraka, ki nastane zaradi zimske temperaturne inverzije. Toliko v uk in poduk! Poleg tega so v gozdu, ki nasad obdaja, posekali drevje v preseke za zračno drenažo, da je mrzel zrak s plantažnega platoja lažje odtekal naprej dol po dolini reke Save. No, z Ruth smo potem, na Tinetov predlog, v kolekcijskem nasadu hrušk, ki so nekoliko bolj občutljive za nizke temperature, vendarle nabrali dovolj podatkov za diplomsko nalogo o pozebi. In zagotovo pomnim, da je bil tisto leto vinski letnik stoletja!
Sadne vrste, ki so toplotno zahtevnejše (oljke, kaki, breskve), lahko utrpijo znatno škodo zaradi daljših obdobij nizkih zimskih temperatur –20 °C in več. Pozebejo lahko mladike (lanski poganjki), deloma pa tudi starejši les. Zaradi propada najbolj dejavnih brstov na mladem lesu nova rast odžene iz spečih, latentnih brstov, preživelih pod debelejšim lubjem na starejšem lesu.
Rez takih dreves moramo spomladi odložiti vse dotlej, ko lahko določimo, kateri deli krošenj so popolnoma propadli. Spomnim se, da so po prej omenjeni zimski pozebi na Štajerskem »ven zmetali« cele plantaže in jih po agromelioraciji ponovno zasadili. Slišal sem tudi za primer, da si je vodja nasada – mislim, da v Slovenski Bistrici – vzel čas, da je tistega tri četrt metra snega popolnoma »odlezlo«, in ugotovil, da so bila debla do višine snežne odeje popolnoma zdrava, pozeble so le krošnje nad snežno odejo. Zato so do zdravega lesa nad cepljenim mestom požagali vse drevje in v dveh, treh sezonah obnovili krošnje. Velika vlaganja v napravo novega sadovnjaka so tako odpadla. Upam, da se je rešitelju pri plači kaj poznalo.
Ko torej iz nepozeblega lesa začnejo odganjati nove mladike, pustimo rasti vse, izrežemo le popolnoma propadel les, ne glede na gojitveno obliko krone. Puščanje velike listne mase je nujno, da ne bi prišlo do oslabitve (redukcije) koreninskega sistema zaradi skromnejšega izplena fotosinteze. Šele ko na ne tako hudo poškodovanem drevju mladike v povprečju dosežejo dolžino od 20 do 30 centimetrov, lahko najbolj bujne skrajšamo nad tretjim ali četrtim predčasnim poganjkom. Podobno na bohotivkah. Na njih se lahko do jeseni razvijejo normalni cvetni brsti za naslednjo rastno sezono.
Če so bile poškodbe hujše in je odgnalo le malo mladik, jih pustimo rasti popolnoma nemotene, ne glede na njihovo bujnost. Seveda moramo vso sezono nov listni aparat redno ščititi pred boleznimi in škodljivci. Šele v začetku naslednje vegetacije začnemo sistematsko rez in deloma tudi že obnavljamo prvotno gojitveno obliko krošnje. Manj pozeblo drevje lahko nekaj rodi že v naslednji rastni sezoni, hujše poškodovano pa zarodi spet šele v tretjem letu.
Delna ali popolna pozeba cvetnih popkov podre ustaljeni ritem rodnosti, torej obstoječe ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Drevje brez zametkov plodov dlje in močneje raste, zato je lahko notranjost krošnje slabo osvetljena, obdobje kopičenja ali akumulacije asimilatov je krajše in skromnejše, kar je vzrok za slabšo diferenciacijo cvetnih brstov. Seveda, nič ni tako slabo, da se ne bi dalo še poslabšati!
Kako pa? Z velikimi odmerki, morda že prej raztresenega dušičnega gnojila! Zato je priporočljivo jeseni gnojiti le s tretjino letne količine teh gnojil za pomladni start. Jaz uporabljam le organska peletirana gnojila in kompost, ostalo pa potem, ko mine nevarnost poznih pomladanskih pozeb, torej po cvetenju, a ne pozneje kot do sredine junija. Če do pozeb cvetnega popja vendarle pride, moramo, glede na stopnjo škode, ponovno odmeriti gnojenje, da ne bi prišlo do neželenih posledic. Če je povprečni letni prirast mladik med 30 in 50 cm, listi pa zdravi, intenzivno zeleni, gnojiti, vsaj na vrtovih, ni treba.
Poleg zmanjšanja ali celo opustitve spomladanskega gnojenja z dušikom, pri vrstah, ki rodijo na dolgem enoletnem lesu, torej na rodnih šibah (npr. breskve), opravimo še dopolnilno korekcijsko rez, s katero vse mladike krajšamo do polovice, da bi se lahko razvilo več rodnega lesa za naslednjo rastno sezono. Sploh je za vse sadne vrste priporočljivo opraviti še poletno rez, če je rast mladik premočna in se ne zaključi konec junija ali v začetku julija, saj tako dobro osvetlimo notranjost krošnje, kar pomeni boljšo fotosintezo in zmanjšano energetsko potratno povečano transpiracijo, posledica pa je večja akumulacija asimilatov in boljša diferenciacija cvetnih brstov.
Poškodbe zaradi toče
Toča, ne samo da poškoduje plodove ter s tem zmanjša njihovo uporabno in tržno vrednost, ampak lahko vpliva tudi na rodnost v naslednjem letu ali še dlje.
Čas in jakost poškodb mladik in listne mase sta lahko različna, zato so tudi posledice večje ali manjše. Če do toče pride zgodaj v rastni sezoni, z manjšimi poškodbami listne površine, hujših posledic navadno ni in posegi z rezjo niso potrebni.
Če pa poškodbe listnega aparata nastanejo v obdobju akumulacije asimilatov in diferenciacije cvetnih brstov (od konca junija dalje), se lahko začne zakasnela nova rast poškodovanih mladik, ki troši že ustvarjene rezerve asimilatov. Tudi preraščanje poškodb na lubju terja svoj davek iz rezerv, ki so potrebne ne samo za diferenciacijo cvetnih brstov, ampak tudi za uspešen start rasti v naslednji pomladi. V takih primerih drevo troši asimilate največ za novo rast, za prekomerno povečano dihanje, disimilacijo in prekomerno povečano transpiracijo mladega listja. Razvoj cvetnega brstja (diferenciacija) za naslednje leto se zato lahko popolnoma ustavi, koreninski sistem pa ne dobi dovolj hrane za svoje funkcije in obnovo.
Najpomembnejše je poškodovano drevje zaščititi pred boleznimi listne mase, s škarjami pa počakamo do naslednjega leta.
Ker je bil koreninski sistem lahko bistveno prikrajšan za zadostno prehrano, se zmanjša tudi njegova moč črpanja vode iz tal, zato je treba razumno z »zimsko« rezjo zmanjšati obseg krošnje, torej število potrošnikov hrane, asimilatov. Cvetnega nastavka je v takih letih malo, zato večjega pridelka ni pričakovati. Pri rezi odstranimo vse močno poškodovane veje v krošnji, a ohranimo dovolj materiala za razvoj novega rodnega lesa in upoštevamo vsa osnovna pravila za optimalno osvetlitev bodoče listne mase.
Poškodbe koreninskega sistema
V težkih, zbitih, slabo odcednih tleh koreninski sistem lahko utrpi poškodbe zaradi pomanjkanja kisika, ker v zimskih in deževnih obdobjih leta zastajajoča voda izrine zrak in s tem kisik iz talnih por. Take poškodbe koreninskega sistema, imenujemo jih asfiksija, so toliko večje, če do prekomernega zastajanja vode v tleh pride pozneje v rastni sezoni in pri višjih temperaturah zraka. Zastajanje vode v pozni pomladi pri nekaterih sadnih vrstah, ki zamočvirjanje še posebej težko prenašajo, lahko povzroči nepopravljive izgube in celo popoln propad drevja. Takšne občutljivke so na primer breskve.
Sesalni aparat koreninskega sistema so koreninski laski, ki so najobčutljivejši in zato tudi najprej propadejo zaradi pomanjkanja kisika v tleh. Čeprav je drevo »z nogami« v vodi, umira zaradi fiziološke suše, saj sesalni aparat ne deluje in ne zmore črpati vode.
Preventiva je vsekakor izbira za sadovnjak ustreznega zemljišča, v katerem do zastajanja vode ne prihaja. Če pa že, potem je nujna naprava dobrega drenažnega sistema za zadovoljivo odvajanje odvečne vode iz tal. A naknadno, ko je drevje že na mestu, je na ta način mogoče popraviti le manjše škode, regeneracija koreninskega sistema pa je lahko ali hitrejša ali počasnejša. Vsekakor je za njegovo obnovo potrebna energija, bodisi iz rezerv asimilatov bodisi iz fotosinteze v realnem času.
Zaradi redukcije koreninskega sistema je rast novih mladik spomladi počasna ali celo onemogočena, zato mora biti zimska rez intenzivnejša, da uskladimo potrošnjo vode v krošnji s črpalno močjo koreninskega sistema. A to je le začasna rešitev, popolna asanacija, brez ponovitev asfiksije, je mogoča le, če uspemo trajno odpraviti neustrezne lastnosti danega zemljišča.
Pri breskvah, mandljih in drugih, na asfiksijo občutljivih sadnih vrstah, posajenih v težka koloidna tla, take motnje med vegetacijo lahko povzroči obilno in dolgotrajno deževje s površinskim zastajanjem padavinske vode. Posledice so primanjkljaj vode v krošnji zaradi slabše sesalne moči koreninskega sistema in povečane transpiracije, zato slabši razvoj plodov, ki ostajajo drobni, slabšega okusa in kasno ali pa sploh tehnološko ne dozorijo. Lahko so trdi in brez sladkorja. Začasno lahko v takih primerih, običajno samo na posameznih delih nasada v depresijah, saniramo škodo s poletno rezjo, torej z zmanjšanjem transpiracijske listne površine in ustreznim redčenjem plodov, ki razbremeni drevo.
Trajna rešitev je le trajna odprava vzroka zastajanja vode. Rez koreninskega sistema s posebnimi orodji v takih primerih ni upravičena, saj še dodatno zmanjša črpalno kapaciteto koreninskega sistema in od rastline terja dodatne vložke energije, ki je že tako skromna, za njegovo obnovo. Edini sprejemljiv ukrep bi bilo rahljanje tal v sredini med vrstami s strojnimi podrahljači, če je sadovnjak, seveda večji in komercialne narave. Čas za takšen poseg je sredi jeseni, ko premeščanje rezervnih asimilatov iz krošnje v koreninski sistem še ni zaključeno, v krošnji pa ni več listja in zato tudi ni transpiracije.
Škode zaradi patogenov in rezi
Najpogostejši patogeni vzroki motenj življenjskih funkcij sadne drevnine so poškodbe na listju, mladikah in tanjših vejicah zaradi rastlinskih bolezni in škodljivcev. Patološke poškodbe koreninskega sistema so redkejše, pojavijo pa se lahko glivične okužbe zaradi splošno oslabljene vitalne moči rastline. Redke so tudi fizične poškodbe korenin zaradi napadov škodljivih žuželk ali glodavcev. Seveda je treba najprej odstraniti vzrok poškodbe in šele nato ustrezno dopolnilno rezati.
Pogostejše so škode zaradi nezadostne zaščite listne površine. Zaradi večjega ali delnega napada bolezni se zmanjša fotosintezna sposobnost listne mase, saj upade tudi količina klorofila, zato pa se povečata energetsko najbolj potratna transpiracija in disimilacija ali (celično) dihanje. Posledica je zato negativna energetska bilanca drevja, zaradi zmanjšane sinteze in akumulacije asimilatov ter povečane porabe. Izostane diferenciacija cvetnih brstov za naslednjo sezono, spomladi ni zadostnega cvetenja, rodnost je nikakršna. Koreninski sistem pa slabi zaradi nezadostne prehrane, kar povzroči tudi splošno oslabelost sadnega drevesa … ali pač grma. Take rastline so občutljivejše tudi na zimske in poznopomladanske pozebe.
Osnovni ukrep preprečevanja in asanacije takega stanja je učinkovita zaščita listne površine. Kot sem že večkrat zapisal, gre tudi brez strupov, z uporabo bioloških, biotičnih in probiotičnih pripravkov na osnovi koristnih mikroorganizmov. Brez zastrupljanja z biocidi se bo iz leta v leto večalo tudi število predatorjev, koristnih žužkov, ptic, kuščarjev ..., ki bodo namesto nas v večji meri nadzirali populacije škodljivcev.
Pri sortah jablan, ki so občutljive na pepelasto plesen, korekcijska dopolnilna rez lahko zmanjša število žarišč bolezni. Pri zimski rezi popolnoma izrežemo vse obolele vejice, skupaj z delom starejšega lesa, iz katerega izraščajo. Med vegetacijo pa odstranjujemo »bele mladike«, izvor novih infekcij, ki jih je najbolje sežgati na kraju samem. V takem primeru kurjenje na vrtu ni kaznivo. V hujših primerih tako izrezovanje terja tudi do tri zaporedna leta, seveda v kombinaciji z ustrezno zaščito.
Zaradi napadov cvetne monilije ali cvetne gnilobe, ki jo povzroča gliva Monilinia laxa, v nekaterih letih lahko pride do masovnega spomladanskega sušenja rodnih vejic pri višnjah, slivah in marelicah. Zaradi hujših napadov se lahko sušijo celo debelejše veje. Sušice so izvor novih okužb, zato jih z dopolnilno rezjo, potem ko se že slačijo plodiči, odstranimo in sežgemo.
Breskve vse pogosteje muči sušenje poganjkov in popkov, nekateri viri to opisujejo kot ožig breskove skorje, ki ga povzroča gliva Fusiccocum amygdali. Pojavi se med vegetacijo, pozne okužbe pa šele v naslednji sezoni. Obolele vejice izrežemo in sežgemo, specifičnih sredstev, registriranih za ta namen, menda ni, lahko pa si pomagamo z ekološko sprejemljivimi fungicidi na podlagi bakra. Škropimo enkrat ali dvakrat, preden odpade listje.
Listni aparat lahko poškodujejo različne bolezni, značilne za posamezne sadne vrste: škrlup pri jablanah in hruškah, listne pegavosti pri višnjah in češnjah, ožigi in rje na slivah in marelicah ..., kar ima seveda lahko hude posledice zaradi zmanjšane sposobnosti fotosinteze. Zgodnje okužbe lahko povzročijo zakasnelo vegetativno rast, poznejše pa celo popolno zgodnjo izgubo listne mase in prisilno mirovanje vegetacije.
Osnovni ukrep je seveda zaščita listne površine pred nadaljnjim propadanjem. Z zimsko rezjo takemu drevju ne smemo preveč zmanjšati bodoče listne površine, saj bo potreben prav vsak zdrav list za saniranje koreninskega sistema in za razvoj cvetnega brstja za naslednje leto. Popolna asanacija pa je v prvi vrsti odvisna od redne in učinkovite zaščite bodoče listne mase.
Jaz večinoma uporabljam pripravke EM na podlagi koristnih efektivnih mikroorganizmov (EM Terra Active, EM 5, EM FRI – slednjega sam fermentiram z različnimi rastlinskimi izvlečki), ki jih kombiniram s fino vulkansko kamninsko moko Biolit, ki pa jo je treba naročiti iz tujine. A dandanes to ni nobena težava.
No, večino še čaka zimska rez, čeprav smo že v koledarski pomladi. Smešno, kajne? Pa veliko uspeha!
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
