Kako sadike sadnega drevja zaščititi pred divjadjo in voluharjem?
V teh dneh že pridno vihamo lopate in sadimo sadno drevje. Pri tem pa ne smemo pozabiti na zaščito pred divjadjo in voluharjem. Brez nje, bo naša sadika kmalu oglodana.
Ko zasadimo mlado drevo, si želimo, da bi iz njega nekoč zraslo zdravo, močno drevo, ki bo obrodilo in dajalo senco. Toda v resnici mnoge sadike svojih prvih let sploh ne dočakajo. Narava ima pač svoje goste, med njimi tudi tiste z ostrimi zobmi in praznim želodcem – od jelenjadi in srn do voluharjev, ki pod zemljo tiho glodajo korenine. Če hočemo, da sadika preživi in se razvije, jo moramo zato dobro zaščititi.
PREBERITE TUDI:
Nepovabljeni gostje z gozda
Divjad se ne ozira na lastništvo parcel. Košuta ali jelen brez težav preskočita ograjo, nižjo od dveh metrov, in si v nekaj minutah privoščita sveže poganjke. Tudi če ne obgrizeta celega drevesca, lahko ena sama poškodovana vejica pomeni veliko škodo, saj encimi v njihovi slini preprečijo, da bi drevo na tistem mestu znova pognalo lep, zdrav poganjek. Namesto tega požene drobne, grčaste izrastke, ki slabijo njegovo obliko in rast. Zato je najbolje, da poškodovani del čim prej odrežemo pet centimetrov pod mestom ugriza.
Mreža, ki reši življenje
Najbolj zanesljiva zaščita pred divjadjo je kakovostna mreža. Idealna je pocinkana »rabitz« mreža z okenci širokimi okoli en centimeter. Ko jo odrežemo na višino med dvema in 2,3 metra, jo lahko razpolovimo na približno 30 do 35 centimetrov široke kose in jih na tleh povaljamo okoli cevi, da dobimo tulec premera okoli deset centimetrov. Tako nastane preprosta, a trpežna zaščita, ki jo ovijemo okoli sadike in opore ter spnemo skupaj. Tak tulec je poceni, vzdrži več let in omogoča enostavno košnjo okoli drevesa. Slabost je le ta, da se enojna opora sčasoma nagne, zato jo je treba vsake toliko poravnati.
Če imamo več sadik, se dolgoročno najbolj obnese panelna ograja, visoka vsaj 2,3 metra. Električne ograje z žicami, kot jih uporabljamo za drobnico, so za gozdne obiskovalce povsem neučinkovite – divjad skoči skozi njih, kot bi jih sploh ne bilo.
Ko pod zemljo zavlada voluhar
Če so pogrizene vejice težava nad zemljo, je pod površjem prava nevarnost voluhar. Ta droben glodalec lahko v nekaj dneh uniči večletni trud, saj gloda korenine in skorjo mladih dreves. Zlasti ga privlačijo lepo obdelani kolobarji okoli sadik, kjer ima mehko zemljo za kopanje rovov.
Najučinkovitejša zaščita je pes, še posebej kakšen pravi vaški zaplotnik, ki z vnemo izkoplje vsakega voluharja. Če te možnosti nimamo, lahko pri sajenju uporabimo gosto kovinsko mrežo proti voluharjem, v katero sadiko dobesedno zavijemo, preden jo zasujemo z zemljo. Žal pa večina cenovno dostopnih mrež v nekaj letih razpade, zato to ni dolgoročna rešitev.
Kdor ima večji sadovnjak, lahko poskusi z mrežo, ki se vkoplje do enega metra globoko in sega približno pol metra nad zemljo. Tak poseg je sicer drag in zahteven, a na izpostavljenih legah pomeni največjo varnost.
Naravni zavezniki
V naravi se vse povezuje. Tudi voluhar ima svoje sovražnike – ujede in sove. Če na rob sadovnjaka postavimo visok drog s prečko, se bo nanj rada usedla kanja čez dan ali sova ponoči. Z rednim obiskom teh pernatih stražarjev se voluharji navadno umaknejo drugam.
In kaj pravijo posebne metode?
Med starejšimi biodinamičnimi sadjarji krožijo še različne domače recepture. Ena od njih je priprava homeopatskih potenc, ki jih pridobimo s kurjenjem voluharjeve kože na dan, ko je Sonce pred ozvezdjem Škorpijona in Luna pred ozvezdjem Bika. Siv pepel, ki nastane, eno uro neprestano mešamo in nato izdelamo 8. homeopatsko potenco D8. S tem potem škropimo trikrat zaporedoma na dan, ko je Luna pred ozvezdjem Škorpijona. Voda prenaša informacije, in ko se voluhar približa območju, ga tudi zapusti.
Mnogi še bolj prisegajo na uporabo voluharjevega kadavra. Ko škodljivca ulovimo, ga ne vržemo mačku, ampak ga zakopljemo nazaj v rov. Tam razpade, živi voluharji pa se takemu pokopališču sorodnikov še veliko časa izogibajo. Žal pa takšen voluhar tekne lisici in ga že naslednjo noč izkoplje, če se seveda smuka po našem sadovnjaku.
Čeprav te prakse temeljijo na ideji, da voda prenaša informacije, za njihovo učinkovitost ni znanstvenih dokazov. A kot pravijo stari sadjarji – včasih pomaga že vera in vztrajnost, še bolje pa dober pes in čvrsta mreža.
Kadar previdnost ni odveč
Sadika, ki jo napade divjad ali voluhar, le redko popolnoma okreva. Zato je preventiva najpomembnejša. Trdna ograja, ustrezna višina mreže, redno preverjanje opor in zdrava mera potrpežljivosti bodo zagotovili, da bo vaše mlado drevje varno dočakalo pomlad – in da boste nekoč uživali v sadežih, ne pa v razočaranju.
E-novice · Rože in vrt
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je izkušeni biodinamični sadjar, ki se navdušuje nad predelavo sadja na tradicionalni način in ki svoje znanje dobrosrčno deli tudi na številnih delavnicah. Slavko je neizčrpen vir znanja, ki ga dobrosrčno rad deli z drugimi. Opus svojih izkušenj v biodinamičnem sadovnjaku je zapisal tudi v knjigo BIODINAMIČNO PERMAKULTURNO SADJARSTVO (BREZ KEMIJE), ki bo v tiskani verziji izšla v kratkem. Ker bo knjiga izšla v omejenem številu izvodov g. Slavko že zbira prednaročila na tel. št. 041 320 186. Na isti številki lahko naročite tudi odličen jabolčni sok v litrskih steklenicah.
