Listje trajnic kot njihov glavni adut
Pravi ljubitelji trajnic vedo, da je njihova vrednost mnogostranska. Gojimo jih lahko zaradi njihove lepote, užitnosti, zdravilnosti, medovitosti in še drugih lastnosti. Ko govorimo o lepoti, že dolgo nimamo v mislih le lepega cvetja, ampak tudi obliko in strukturo rasti, habitus torej, lastnosti listja in še marsikaj drugega.
Trajnic torej ne gojimo samo zaradi lepega cvetja, ampak tudi zaradi lepega listja. Le manjši del trajnic, ki jih gojimo zaradi cvetja, cveti zelo dolgo. Nekatere res tudi po več mesecev skupaj. Nobena pa ne cveti vse leto. Pri trajnicah, ki jih gojimo zaradi listja, pa je njihov učinek velikokrat zelo dolgotrajen, vsaj nekaj mesecev, pri zimzelenih lahko celo stalen. Nekatere zimzelene sicer spomladi listje obnovijo tako, da staro odmre in hitro zraste novo.
Tako, kot trajnice nasploh, so si tudi tiste, pri katerih posebej cenimo lepoto njihovega listja, med seboj sila različne po mnogih lastnostih. Rastiščne zahteve so gotovo lastnost, ki je niti slučajno ne smemo prezreti, če naj bomo pri njih gojenju uspešni. Njihova morebitna zimzelenost je posebej dragocena, ker podaljša njihovo estetsko učinkovitost tudi na čas, ko počivajo. Če imajo poleg lepega listja občasno tudi bolj ali manj izrazito in intenzivno cvetje, je to lahko njihova dodana vrednost.
Žgoče sonce
Tam, kjer sonce pripeka ves dan in je poleg tega zemlja še zelo skromno prehranjena in sušna, lahko uspeva le malokatera rastlina. A med vrtnimi trajnicami so že naše babice našle rešitev za takšne primere. Tam, kjer zlasti ob robovih gredic niso marale rasti zahtevnejše rastline, so zasadile zajčje uho ali volnatec (Stachis lanata). To izjemno skromno in trpežno trajnico je k sreči tudi zelo lahko razmnoževati z delitvijo. Zato so nasade občasno obnovile preprosto tako, da so izkopale morda razredčen in ne več prav ugleden nasad ter posamezne dele rastlin z nekaj listja in nekaj korenin znova lepo razporedile v obrobek na staro ali tudi na novo mesto. Takšnih sadik je ob tem morda bila deležna tudi soseda ali prijateljica in podajale so si jih iz roda v rod.
Kot se tudi sicer rado zgodi, je ob evforiji globalizacije in vsesplošne poplave novitet in modernih trajnic tudi ta postala drugorazredna in manj cenjena. A danes vse več ljubiteljskih in poklicnih vrtnarjev spoznava, da vse staro ni brez vrednosti, in zato se tudi ta trajnica vrača na sceno in znova spada v železni repertoar najbolj trpežnih trajnic. Njene goste sive blazine so lepe od pomladi do jeseni in nekaj listja ohrani celo pozimi. Njeno cvetje je drugotnega pomena. Drobni rožnato rdečkasti cvetki so razporejeni na visokih cvetnih steblih, ki rada poležejo in delujejo dokaj neurejeno in neugledno. Zato jih je najbolj preprosto čisto nizko požeti takoj, ko niso več lepa. Potem se bodo sive blazine kmalu obnovile. Tisti, ki želijo zadržati brezhibno gosto sivo listje, bodo izrezali bodoča cvetna stebla že takoj, ko se začnejo oblikovati. Tako bodo preprečili cvetenje in zgostili blazine.
Med trajnice, ki oblikujejo goste sive blazine na polnem soncu in sodijo med skromne, prištevamo tudi številne sorte nageljčkov. Pravim številne, ne vse! Vsi nageljčki namreč ne oblikujejo gostih in lepih blazin. Nekatere pač gojimo predvsem zaradi lepega cvetja. A tudi tisti, ki jim preprosto rečemo blazinasti, se delijo na dve večji skupini. Prva oblikuje kompaktne, pritlehne in seveda zimzelene blazinaste grmičke, ki enkrat na leto tudi bogato zacvetijo. V to skupino recimo sodijo Dianthus caesius 'Eydangeri', Dianthus caesius 'Nordstjernen', Dianthus gratianopolitanus 'Badenia'. Druga skupina pa razvije dolga plazeča stebla in torej pod seboj blazinasto pokrije večje površine ali se preveša prek robov podpornih zidov. V to skupino sodita recimo dve stari sorti, ki sta bili razširjeni po naših vrtovih od nekdaj, imata drobne dišeče cvetove na dovolj dolgih pecljih, da jih lahko uporabimo tudi za priložnostne preproste domače šopke. To sta Dianthus plumarius 'Alba' in Dianthus plumarius 'Rosa'.
Med novejšimi sortami nageljčkov takšne močne rasti in pokrovnih lastnosti pa sodijo recimo Dianthus gratianopolitanus 'Splendens', Dianthus hybridus 'Munot' in Dianthus gratianopolitanus 'Rotcappchen'. Ta druga skupina nageljčkov ima tudi lastnost, da se njihove blazine z leti nekako razredčijo, deloma ogolijo in ne delujejo več kompaktno. Marsikdo jih zato preprosto odstrani in poskuša zamenjati z nečim drugim ali jih obnoviti s presajanjem. A stare rastline ne marajo presajanja! Obnovimo jih lahko na dva različna načina. Ogolele in pretegnjene stare »veje« preprosto močno prikrajšamo takoj po cvetenju ali zgodaj spomladi. Iz deloma olesenelih in ogolelih stebel bodo iz spečih oči hitro in bujno na novo odgnale svežo rast. Drugi način obnove pa lahko udejanjimo ob koncu poletja ali zgodaj spomladi tako, da iz starih blazin preprosto narežemo dozorele vršičke v dolžini 10 do 15 cm in jih posadimo na želeno mesto. K hitremu ukoreninjanju jim bomo pomagali s skrbjo za dovolj vlage. Ko pa so dobro ukoreninjeni in rastejo v dovolj globoki navadni vrtni prsti, nageljčki ne potrebujejo zalivanja.
Univerzalne listne trajnice
Običajno so tudi trajnice, ki jih gojimo predvsem zaradi listja, prilagojene ali za sončne ali senčne lege. Bolj redke so tiste, ki so univerzalne in dobro uspevajo tako na polnem soncu kot v senci, kjer sonce niti ne posije in se morajo zadovoljiti le z difuzno svetlobo. Med takšnimi so gotovo izjemno prilagodljive bergenije. Najbolj poznana je dobra stara Bergenia cordifolia, ki zacveti nežno rožnato hitro, ko se dnevne temperature dvignejo nad ničlo, čeprav ponoči še zmrzuje.
Včasih njeno cvetje pokuka tudi izpod snega. Zato jo je ljudski glas že davno poimenoval velikonočnica. Novejše sorte se od te osnovne vrste razlikujejo po obliki in velikosti listja, pa tudi cvetja. Bergenia cordifolia 'Purpurea' recimo ima precej večje in rahlo kodrasto listje ter zacveti vsaj mesec ali še več pozneje. Njeno rožnato-rdeče cvetje se dvigne lahko do 60 cm visoko, nad listje. Bergenia cordifolia 'Winterglut' je bolj nizke rasti, njeno listje je manjše, v zimskem mrazu se lahko obarva krvavo rdeče, cvetje na pokončnih steblih pa je temno rožnate barve.
Senčne lege
Pod drevjem ali tam, kjer senco mečejo stavbe in sonce skoraj nikoli ne posije, v resnici dobro uspeva zelo veliko trajnic. In ko slišim, da ima nekdo nekje na vrtu lego, kjer nič ne uspeva, niti trava ne, je takoj jasno, da sogovornik zelo slabo pozna trajnice. In rastline na sploh. Saj vemo: v senci običajna vrtna trata res ne raste dobro, zato pa raste marsikaj drugega.
Za takšne lege so res kraljice neštete sorte host. Čisto majčkene, srednje rasti ali pa ogromne in različnih oblik in barv listja. V različnih zelenih, rumenih ali sivo modrih barvnih tonih. Ali pa na najrazličnejše načine pisane. Res da te lepotice niso zimzelene in so v prvih letih po sajenju nekoliko počasne rasti, a ko se vrastejo, so izjemno dolgo lahko na istem mestu. Marsikdo se jih izogiba, češ da jih imajo radi polži. A kdor ne zmore z ekološkimi sredstvi krotiti te golazni, ne more gojiti niti solate, kaj šele kaj drugega. Poleg tega je kar nekaj host, ki imajo bolj čvrsto, trdo in debelejše listje, ki je za polže manj privlačno. Tudi pomislek tistih, ki ne morejo ali ne marajo pogosto zalivati, pri hostah ne more vplivati na odločitev zanje, saj je pri njih zalivanje praktično nepotrebno. Zlasti, ko se vrastejo in razvijejo gost koreninski splet ter shranijo rezervno vodo v svojih pritlehnih in odebeljenih 'rezervoarjih'. Glavna lepota host je seveda njihovo listje, a zlasti nekatere sorte tudi lepo cvetijo. Pri marsikateri sorti pa je listje uporabno kot trpežen dodatek šopkom.
Tudi praproti so trajnice sence in med njimi je marsikatera tudi pozimi zelena. Kavkaška spominčica običajno zacveti modro že zgodaj spomladi. A njena glavna atrakcija je listje. Zlasti sorte s sivim listjem krepko osvetlijo tudi gosto senco. V senci tudi lepo uspevajo nekatere trave, šaši in nekatere travam podobne trajnice. Pisanolistni šaš Carex morrowii 'Ice Dance' je poleg tega še zimzelen. Različne sorte hakonske trave (Haconechloa) sicer niso zimzelene, a z obliko rasti in barvo listja od zelene do rumene ali pisane so v senci ali v polsenci nepogrešljive. Res pa je, da je tista najbolj barvita, čisto rumena (Haconechloa macra 'All Gold'), najlepše obarvana v polsenci, kjer jo vsaj občasno malo obsije sonce in ne v preveč temni senci.
Prav tako so v senci ali tudi v polsenci lepe razne zimzelene sorte japonske šmarnice (Ophiopogon). Tako zelene, tudi tiste, ki dosežejo višino le nekaj centimetrov in z njimi v gosti senci lahko simuliramo gosto trato, kot tudi do 20 cm visoke skoraj črne. Za mraz nekoliko občutljivejše so le sivo ali rumeno pisane sorte. Tudi iskrivke (Heuchera) mnogo lepše uspevajo v polsenci ali senci kot na soncu, vsaj tiste bolj posebnih sort. Seveda v hladnejših krajih prenašajo tudi sonce.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
