Kako zaščititi mlada drevesa pred mrazom, vetrom in divjadjo
Mlada drevesa so v prvih letih še občutljiva na mraz, veter in divjad. Naučite se, kako jih pravilno zaščititi, da bodo varno preživela zimo in uspešno rasla.
Prvih nekaj let po sajenju je za vsako drevo najobčutljivejše obdobje. V tem času se koreninski sistem šele razvija, lubje je tanko in mehko, pretok sokov pa nestabilen, zato imajo mlade sadike veliko manj naravne odpornosti kot odrasla drevesa. Zimski mraz, močan veter in hitre temperaturne spremembe lahko v tem obdobju povzročijo več škode, kot si predstavljamo – od izsušitve korenin, do pokanja lubja, zimskega sončnega ožiga, lomljenja mladih poganjkov in celo propada sadike.
PREBERITE TUDI:
Prav zato je zimska zaščita mladih dreves nujen del oskrbe. Z nekaj premišljenimi, pravilno izvedenimi ukrepi lahko sadikam omogočimo stabilen začetek in zdravo rast v naslednjih sezonah.
Zakaj so mlada drevesa bolj občutljiva?
Mlada drevesa imajo nepopolno razvit koreninski sistem, ki še ne seže globoko v zemljo. Pozimi, ko zgornje plasti tal pomrznejo, korenine težje dostopajo do vode. Hkrati mrzel, suh veter iz mladih poganjkov vleče vlago, medtem ko drevo zaradi nizkih temperatur skoraj ne more črpati vode iz tal. Posledica je zimska izsušitev, ki je pri sadikah zelo pogosta.
Lubje je v prvih letih tanko in občutljivo. Čez dan ga sonce, zlasti na južni in jugozahodni strani, močno segreje, ponoči pa temperatura hitro pade pod ničlo. Ta temperaturni šok povzroča napetosti v tkivu, kar lahko vodi v pokanje lubja in t. i. zimske ožige. Odprte rane so potem vstopna točka za bolezni in škodljivce.
Še en pomemben dejavnik je divjad. Srne, jeleni in zajci pozimi intenzivno objedajo mlado lubje in poganjke, pogosto ravno na sadikah, ki so jim najlažje dostopne. En sam zimski obisk divjadi lahko tako poškoduje mlado deblo, da sadika propade in jo moramo spomladi nadomestiti z novo.
Zaščita koreninskega sistema: pravilna uporaba zastirke
Prvi korak zaščite je vedno pri tleh. Koreninski vrat in površinske korenine zaščitimo z organsko zastirko.
Okoli debla naredimo krog premera približno 50 do 80 centimetrov (pri večjih sadikah lahko tudi več). Ta krog prekrijemo s 5 do 10 centimetrov debelo plastjo organske zastirke: zelo primerni so sesekljano listje, slama, sekanci ali mešanica navedenega. Zastirka deluje kot izolacijski sloj. Blaži temperaturna nihanja, upočasni zamrzovanje tal, hkrati pa pomaga ohranjati vlago.
Pomembno pa je, da zastirke ne nasujemo neposredno ob deblo. Vedno pustimo vsaj 5 do 10 centimetrov širok “obroč” gole zemlje okoli debla, da preprečimo zadrževanje vlage na lubju in s tem gnitje ali napad gliv. Zastirko po potrebi dopolnimo vsako leto, lahko pa jo pustimo tudi skozi poletje, saj bo poleti ščitila tla pred izsuševanjem in pregrevanjem.
Ovitek okoli debla: kateri material izbrati in kako ga namestiti
Za zaščito debla pred mrazom, sončnim ožigom in objedanjem se najpogosteje uporabljajo trije tipi materialov: trak iz jute, trak ali mreža iz kokosovih vlaken ter zimski flis.
Pri vseh velja podobno pravilo: material mora biti zračen, ne sme tesno “dušiti” debla, hkrati pa mora nuditi mehansko in delno toplotno zaščito.
Najbolj praktičen za večino sadik je trak iz jute. Začnemo tik nad tlemi in deblo spiralno ovijamo navzgor do prve razvejitve krošnje. Posamezni ovoji naj se prekrivajo približno za tretjino širine traku, da ne ostajajo gole lise. Trak sproti rahlo napenjamo, vendar ne tako močno, da bi rezal v lubje. Na vrhu in spodaj ga pritrdimo z naravno vrvico ali rafijo.
Podoben je način uporabe traku ali mreže iz kokosovih vlaken. Ta material dobro blaži temperaturne šoke in dodatno ščiti pred mehanskimi poškodbami.
Zimski flis v obliki traku ali pasu je primeren za posebej občutljive vrste ali lege, kjer pogosto prihaja do ekstremnih minusov. Tudi flis vedno namestimo tako, da deblo še “diha”, nikoli ga ne ovijemo pretesno.
Zaščita krošnje pri občutljivih vrstah
Nekatera sadna drevesa, zlasti breskve, marelice, kaki in mladi orehi, imajo zelo občutljive cvetne in listne brste. V hladnejših legah ali na vetru jim tako zaščitimo tudi krošnjo.
Za to ne uporabljamo plastične folije, saj ta zadržuje vlago in ustvarja idealne razmere za glive. Uporabimo zračno vrtno kopreno ali poseben zimski flis. Kopreno čez krošnjo namestimo tako, da okoli drevesa ustvarimo nekakšen “šotor”, ki sega čez celotno krošnjo in nekoliko pod začetek vej. Spodaj ga ohlapno zavežemo okoli debla ali pritrdimo na oporne količke. Med tkanino in vejami naj bo vsaj nekaj centimetrov zraka, da tkanina med vetrom ne drgne po brstih.
Takšna zaščita ublaži najhujše mraze, zmanjša izsuševanje zaradi vetra in varuje pred sončnimi ožigi, hkrati pa dopušča izmenjavo zraka.
Oporni kol: kakšen, kam in kako globoko
Pri mladih drevesih je opora skoraj obvezna, zlasti na vetrovnih legah, na nasipih, v lahkih peščenih tleh in pri višjih sadikah z razvito krošnjo.
Najpogosteje uporabimo močan lesen kol iz impregnirane smrekovine, akacije ali hrasta, premera vsaj 5 do 8 centimetrov. Idealno je, da kol zabijemo v tla že med sajenjem, da kasneje ne poškodujemo korenin. Kol zabijemo na privetrni strani drevesa (kamor najpogosteje piha veter), približno 10 do 15 centimetrov od debla.
V zemljo ga zabijemo vsaj 50 do 60 centimetrov globoko, v zelo vetrovnih legah pa tudi do 80 centimetrov, da je res stabilen. Nad površino tal naj sega nekaj centimetrov pod prvo razvejitvijo krošnje, pri višjih sadikah približno do dveh tretjin višine debla.
Drevo na kol privežemo z mehkim, prožnim materialom, na primer z gumijastim trakom, posebnim vrtnarskim trakom ali široko tkanino. Zelo dobra je t. i. osmica: trak ovijemo okoli debla in količka tako, da nastane figura osmice, ki preprečuje drgnjenje lesa ob les. Vez ne sme biti pretesna – deblo mora imeti nekaj prostora, da se lahko krepi, a vseeno ne toliko, da bi ga veter premetaval.
V zelo vetrovnih območjih je smiselna tritočkovna opora: tri kole postavimo v trikotnik okoli drevesa in ga s trakom privežemo na vse tri. Tako je sadika stabilna, korenine pa se v miru razvijajo.
Zaščita pred divjadjo: koliko visoko, kakšen material?
Divjad, zlasti srne in zajci, lahko čez eno zimo naredi več škode kot vsi vremenski vplivi skupaj. Mladi lubje jim je prava poslastica, zato je zaščita pred objedanjem ključna.
Najenostavnejša rešitev so perforirane zaščitne cevi ali spiralne zaščite iz plastike. Te namestimo okoli debla od tal navzgor. Izberemo svetlejše, perforirane izvedbe, ki omogočajo kroženje zraka. Cev naj bo okoli debla nekoliko ohlapna, da se deblo lahko debeli. Spodnji rob je dobro malenkost vkopati ali pritisniti v zemljo, da zajci ne morejo pod njo. Za zajce in manjšo divjad zadostuje višina 60 do 80 centimetrov, za srne pa je bolje, da zaščita sega vsaj do 120 centimetrov.
Druga možnost je mrežasta zaščita. Okoli drevesa postavimo valj iz kovinske ali trpežne plastične mreže z odprtinami, ki so dovolj majhne, da glava živali ne more do debla. Mrežo postavimo vsaj 10 do 20 centimetrov stran od debla, da divjad ne more skozi stisniti gobca. Višina naj bo za zajce 80 centimetrov, za srne pa najmanj 120, pogosto tudi do 150 centimetrov. Mrežo pritrdimo na 2–3 kratke količke, zabite v tla.
Pri vseh zaščitah je pomembno, da jih občasno preverimo – ali se niso posedle, odprle, poškodovale ali pretesno objemale debla, ki se z leti debeli.
Beljenje debel pri mladih sadikah – da ali ne?
Beljenje debel z apneno brozgo je tradicionalen sadjarski ukrep, ki ščiti lubje pred zimskim sončnim ožigom in temperaturnimi šoki. Apneni belež odbija sončne žarke in preprečuje pregrevanje južne strani debla, zaradi česar so razlike med dnevno in nočno temperaturo manjše in lubje manj pokajo.
Pri starejših sadnih drevesih je beljenje zelo priporočljivo, pri mladih sadikah pa velja nekaj previdnosti.
V prvih letih je lubje izjemno tanko in nežno, zato večina strokovnjakov priporoča, da se pri mladih sadikah najprej odločimo za fizično zaščito z jutastim trakom, kokosovimi vlakni ali flisom. Ti materiali ne le odbijajo sonce, temveč tudi ščitijo pred vetrom in mehanskimi poškodbami. Beljenje pri povsem mladih, zelo tankih sadikah ni nujno in ga lahko brez težav nadomestimo z dobrim ovitkom debla.
Ko drevo nekoliko odrase – po dveh, treh letih, ko je deblo že debelejše in bolj “lesnato” – lahko beljenje vključimo kot dopolnilo, zlasti pri sadnih drevesih, ki rastejo na zelo sončnih in izpostavljenih legah. Takrat uporabimo posebej pripravljeno apneno brozgo za sadno drevje ali pripravke po priporočilih sadjarskih strokovnjakov. Belimo v suhem vremenu, ko so temperature nad ničlo, običajno pozno jeseni ali zgodaj pozimi.
Pomembno je tudi, da ne uporabljamo različnih barv na osnovi sintetičnih smol ali akrilnih premazov, ki niso namenjeni sadnemu drevju, saj lahko lubje “zatesnijo” in mu škodujejo.
Kdaj zaščito namestimo in kdaj jo odstranimo?
Zaščito namestimo pozno jeseni, ko se tla začnejo ohlajati in se temperature redno spuščajo blizu ničle. Najpogosteje je to v novembru, lahko pa tudi prej ali kasneje, odvisno od leta in lege. Takrat poskrbimo za zastirko, namestitev opore (če je še ni), ovitek debla in zaščito pred divjadjo.
Spomladi se ne zaletimo prehitro z odstranjevanjem. Ovitek debla odstranimo, ko mineta najhujši mraz in možnost poznih, močnejših pozeb – pogosto v drugi polovici marca ali aprila. Zaščito pred divjadjo lahko pri močnejši prisotnosti pustimo dlje časa in jo le prilagajamo, da ne ovira debelitve debla.
Zastirka lahko ostane vse leto – poleti pomaga zadrževati vlago in ugodno temperaturo v tleh. Spomladi jo po potrebi malo razgrnemo, da se tla hitreje ogrejejo, poleti pa dopolnimo.
Ko mlado drevo dobro zaščitimo, mu damo priložnost
Zimska zaščita ni le tehnični ukrep, temveč naložba v prihodnost vrta. Mlado drevo, ki ga v prvih letih dobro varujemo, se hitreje ukorenini, razvije stabilno krošnjo in postane odpornejše na vremenske skrajnosti. S tem poskrbimo, da bodo drevesa, ki jih sadimo danes, z nami ostala desetletja.
Če zaščito izvedemo pravočasno, z ustreznimi materiali in na pravilen način, bo narava poskrbela za ostalo.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
