Trajnice, ki navdušujejo tudi pozimi
Nekatere trajnice šele pozimi pokažejo svoje največje čare. Z njihovo izbiro tako lahko poskrbimo, da vrt ostane privlačen v vseh letni časih. Spoznajmo jih!
Prave trpežne vrtne trajnice brez vseh težav prezimujejo na prostem, mnoge med njimi ohranijo tudi žive nadzemne dele. Za takšne rečemo, da so zimzelene. Torej ni res, kar velikokrat slišimo ali celo preberemo, da so trajnice zeljnate rastline, ki jim nadzemni deli pozimi odmrejo in spomladi spet odženejo.
Za mnoge ali celo večino to sicer drži, a ne za vse. Nekatere trajnice pozimi ali vsaj ob koncu zime celo zacvetijo. Nekatere pa ohranijo atraktivnost tudi, ko se njihovi nadzemni deli posušijo. Torej sploh ne drži, da so v vrtu pozimi zeleni samo trata in zimzelena drevesa ter grmovnice. Tudi s trajnicami lahko na vrtu pričaramo zimske lepote.
PREBERITE TUDI:
Najpogosteje poudarjena vrednost vrtnih trajnic je gotovo barvitost cvetja in listja, a tudi strukturiranost njihove pojavnosti je zelo pomembna. Tako s pomočjo trajnic na vrtu dosežemo spreminjanje pojavnosti vrta skozi letne čase. Med drevesi in grmovnicami, zlasti zimzeleni listavci in iglavci, predstavljajo stalnico, ki se ne spreminja. Le z leti se poveča njihova velikost. Pri nasadu trajnic pa se vrtna slika spreminja iz meseca v mesec.
Če prav izberemo, torej tudi pozimi grede trajnic ne bodo puste in prazne.
Zimzelene trajnice
Kar nekaj je trajnic, ki ohranijo liste zelene tudi pozimi. Spomnimo se samo na dve zelo stari in neuničljivi, ki ju srečujemo vsepovsod že od nekdaj in ju še vedno radi sadimo. Grenik (Iberis sempervirens) ima drobno listje, njegove blazine pa se prevešajo čez marsikateri podporni zid ali obrobljajo gredice. Zgodaj spomladi se prekrije z belim cvetjem. Ko odcveti, ostanke cvetja porežemo in zelene blazine ostanejo zelene do naslednje pomladi, ko se spet odenejo v cvetje. Kljubujejo tako senci kot sončni pripeki, suši in mrazu. V novejšem času so vrtnarji razvili še nekaj sort, ki se od osnovne vrste razlikujejo po obliki rasti in velikosti cvetja, ohranile pa so vso trpežnost.
Druga predstavnica železnega repertoarja med zimzelenimi trajnicami je bergenija (Bergenia cordifolia), ki ima veliko usnjato listje in zacveti že ob koncu zime, takoj ko se temperatura dvigne nekaj nad ničlo. Tudi pri tej trajnici poznamo kar nekaj sort, ki se od osnovne razlikuje po velikosti listja, barvi cvetja in višini rasti.
Med zimzelenimi trajnicami je tudi precej čisto nizkih blazinastih. Vsi poznamo različne iglaste plamenke (Phlox subulata in Phlox douglasii), aubriete (Aubrieta cultorum), tudi armerije, nageljčke, sončeca, materine dušice, japonske šmarnice, različne homulice in netreske. Med pokrovnicami so tudi pozimi zeleni vsi zimzeleni (Vinca minor in njene številne sorte ter Vinca major) in debelačka (Pachisandra). Deloma zelene ostanejo tudi nekatere krvomočnice (Geranium).
Kar nekaj je zimzelenih med višjimi trajnicami. Ne pozabimo na različne sorte sivk, žajbljev, ajanije, liriope ter take in drugačne telohe. Med njimi so nekatere vrste, ki razvijejo bogato zimzeleno listje in visoko olistana cvetna stebla. Med travam podobnimi trajnicami je kar nekaj pozimi zelenih med šaši in kolmeži. Tudi veliko praproti je zimzelenih.
Suha zimska lepota trajnic
V nasadu trajnic vedno skrbimo za urejenost tudi tako, da sproti odstranjujemo poleg plevela tudi vse, kar ni več lepo. Torej odstranjujemo odmrlo ali preveč poškodovano listje, sušeče se dele rastlin in odcvetelo cvetje s cvetnimi stebli vred. Velikokrat je to treba narediti v času vegetacije ali vsaj ob zaključku le te prav do tal. Zlasti takrat, ko želimo preprečiti nadležno razsejevanje semen, na primer pri jesenskih astrah, katerih potomci so brez vrednosti in moteči.
A za vse trajnice to ne velja brezpogojno. Nekatere tudi v suhem in odmrlem stanju ohranijo stabilnost in lepoto še vso zimo, zato bi jih bilo škoda po cvetenju požeti pri tleh, kot to naredimo pri mnogih. Prav gotovo so pozimi lepi suhi šopi trav, suha cvetna stebla in ostanki cvetja hermelik, rudbekij, ameriških slamnikov, kresnic, sibirskih perunik, strašnic in drugih. Na teh si bodo pozimi ptice poiskale hrano, nam pa bodo v veselje suhe silhuete, ki bodo poskrbele, da vrt ne bo prazen.
Različni odtenki rjave, rdečkaste in rumene barve bodo vso zimo dopolnjevali najpogostejšo zeleno barvo zimzelenih sosed med trajnicami, grmovnicami in drevesi ter seveda trate. Na teh suhih ostankih trajnic v zimskem času narava včasih naredi neverjetne umetnine, ko se na njih nabirajo kapljice vode ali ledeni kristali, včasih pa celo snežni kosmi. Zato ostanke cvetja in odmrlo listje pri tistih trajnicah, ki se v odmrlem stanju ne poležejo, odstranjujemo sistematsko šele spomladi, tik pred začetkom nove rasti. Prej pa le tiste dele, ki so se iz takih ali drugačnih razlogov polomili in polegli.
Pozimi cvetoče trajnice
Večina trajnic sicer cveti od pomladi do jeseni, torej v toplejšem delu leta. A kar nekaj jih zacveti tudi v hladni zimi. Res pa je, da te pozimi cvetoče trajnice, ki jim nizke temperature ne škodijo in zacvetijo že, ko se živo srebro dvigne nekaj stopinj nad ničlo, čas cvetenja prilagajajo mikroklimi in zimskim temperaturam posameznega leta. Torej tudi na isti lokaciji ne cvetijo vsako leto ob istem času. V blagih zimah in na toplih legah denimo pohitijo, v ostrih zimah in na hladnejših lokacijah pa odložijo čas cvetenja na nekoliko poznejši čas.
Zato nekatere trajnice, ki v krajih z ostrimi zimami zacvetijo zgodaj spomladi, v toplejših krajih zacvetijo že sredi zime. Ko torej govorimo o pozimi cvetočih trajnicah, ne moremo pravih zimskih lepotic zanesljivo ločiti od zelo zgodaj spomladi cvetočih.
Med zimskimi lepoticami imajo telohi gotovo najpomembnejše mesto. A tokrat ne bomo izgubljali besed o vseh tistih telohih, ki jih okoli božiča kot izjemno bogato cvetoče, največkrat brez natančnih imen, lahko kupujemo po vrtnih centrih in cvetličarnah. Ti so predvsem namenjeni za zimske dekoracije, trenutni učinek ali nadomestek šopka, njihovo kasnejše obnašanje na vrtu pa nas niti ne zanima. Posvetili se bomo rajši tistim, od katerih pričakujemo trpežnost in dolgo življenje ter bujno cvetenje leto za letom.
Najprej zacveti črni teloh (Helleborus niger), zato smo ga po vsej Evropi v vrtnarstvu poimenovali kar »božična roža«. Poleg črnega teloha na vrtovih lepo uspeva še cela serija drugih telohov in vsi cvetijo od pozne jeseni do pomladi. Zadnje čase imamo radi telohe z zelenim cvetjem, ki pri nas rastejo tudi v naravi. Pri nekaterih cenimo zlasti njihovo bujno rast in zimzelenost. Takšni so denimo smrdljivi teloh (Helleborus foetidus), korziški teloh (Helleborus corsicus) in šternijev teloh (Helleborus sternii), ki na vrhu od 50 do 70 cm visokega cvetnega stebla, bujno olistanega po vsej višini, razvijejo velike grozde kremno belo-zelenih cvetov.
Posebno vrednost imajo orientalski telohi, katerih cvetje se ponaša z bogato paleto barv – od bele, rumenkaste, rožnate, motno rdeče, vijoličasto modre in kovinsko modre do pisanih in najrazličnejših vmesnih odtenkov.
Vsi telohi so lahko na stalnem mestu leta in leta, celo desetletja. Za poln razvoj in bogato cvetenje potrebujejo nekaj let. Lahko rastejo na polnem soncu ali v polsenci. Celo pod drevjem in grmovjem. Hvaležni so za rahlo zastirko iz odpadlega listja, kot bi rasli v gozdu. Groba zastirka bi jim, kot veliki večini trajnic, škodovala ali jih celo umorila
. Pri telohih, ki razvijejo visoka olistana cvetna stebla (smrdljivi, korziški in šternijev), velja, da le ta po cvetenju velikokrat odmrejo in jih je treba porezati do tal. Istočasno namreč že odganjajo nova. Le za orientalske telohe velja, da jim je priporočljivo vsako leto odstraniti vse staro in utrujeno listje, čim začnejo iz zemlje bosti prvi popki. Drugače se velik del popkov in cvetja skrije pod visoko listje.
Čim se zimske temperature malo dvignejo, zacveti stara dobra bergenija (Bergenia cordifolia), ki je tako trpežna in dolgoživa, da jo najdemo celo na desetletja zanemarjenih grobovih in tam, kjer so bili nekoč davno vrtovi. Seveda najde mesto tudi v sodobnih vrtovih.
Kar nekaj je ob koncu zime cvetočih trajnic tudi med drobižki, ki jim prija polsenca pod drevesi in grmovnicami. Takšna je pomladna ciklama (Cyclamen coum), ki včasih zacveti že izpod talečega se snega. Tudi naš domači jetrnik (Hepatica nobilis), ki najpogosteje zacveti v modri barvi, posebno zanimivi pa sta njegovi različici v rožnati in beli barvi. Te drobne trajnice sicer zahtevajo nekaj več pozornosti, da jih ne uničijo močneje rastoče sosede in jih ne preraste plevel. Sicer pa nimajo nobenih posebnih zahtev, in če smo jim namenili pravi prostor, lahko nanje skoraj pozabimo. Nase bodo opozorile s svojim pozno zimskim in zgodnjim spomladanskim cvetjem takrat, ko vrtno cvetje najbolj pogrešamo.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
O avtorju
je specialistka za trajnice in krajinsko arhitekturo ter ustanoviteljica največje slovenske vrtnarije za trajnice TRAJNICE GOLOB-KLANČIČ. V spletnem katalogu vrtnarije www.trajnice.com lahko izberete in kupite trpežne trajnice, ki so gojene izključno v Sloveniji, strokovnjaki v vrtnariji, ki se nahaja v Vitovljah 18, 5261 Šempas pa vam bodo brezplačno svetovali in izrisali zasaditveno skico. Jožica je tudi avtorica knjige TRAJNICE ZA PAMETNE LENUHE, ki je bila ponatisnjena kmalu po prvemu izidu. Naročite jo lahko na tel. št. 031 818 010 ali na e-naslovu trajnice@trajice.com.
