Profimedia

Nemara opravljamo prav vsi, nekateri bolj, drugi manj. Včasih z namenom, da bi povedali zanimivost, pritegnili pozornost ali pa zgolj zato, da bi zapolnili tišino, ko se nimamo o čem pogovarjati.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki z klevetanjem pošteno presegajo zdrave meje medsebojnih odnosov. Morda se na prvi pogled zdi, da je ogovarjanje povsem neškodljivo, a na dolgi rok posameznik izgubi zaupanje, ljudje namreč kaj kmalu spoznajo, da so tudi sami na seznamu opravljivca, ki jim tako rad poroča o tračih in dogodkih iz življenja prijateljev, sorodnikov, znancev in ja, tudi ljudi, ki jih pravzaprav sploh ne pozna. Ko pride do širjenja neresnic, obrekovanje zajadra v resnejše vode in ga ne moremo več označevati za nedolžno opravljanje.

Profimedia

Lastnosti opravljivcev

Značilnost opravljivcev je nizka samopodoba in nezadovoljstvo z lastnim življenjem. Če govorijo o drugih ljudeh in o njihovem življenju, potem s tem vsaj malo ublažijo lastno bolečino. Pa najsi gre za to, da je njihovo življenje prazno in nezanimivo ali pa se tako lažje izognejo soočenju z lastnimi neuspehi in nesrečo.

Jean-Noël Kapferer, profesor in avtor dela Govorice, v eni izmed teorij navaja, da naj bi opravljali tudi zato, da bi si pridobili naklonjenost. To naj bi bil tudi najpogostejši razlog in funkcija večine govoric: da zabavajo, ohranjajo pogovor in preženejo dolgčas. Mnogi namreč z opravljanjem vzpostavljajo vez z drugimi ljudmi. Samo pomislite na vznemirjenje, ki se pojavi v skupini, kjer nekdo pripoveduje zaupno novico o znancu …