Osebni arhiv

Kaj storite, ko hiteč po opravkih uzrete brezdomca? Vas pogled nanj zaboli ali je v vaših očeh zgolj moteči lik, ki je za hip skalil tok vaših misli? Mu v roko stisnete kovanec ali preusmerite korak in zasukate glavo proč?

Osebni arhiv

Zagotovo vsak s seboj prinaša zgodbo, ki ga je pahnila na življenje na ulici, malo pa je tistih, ki so slednje pripravljeni videti, slišati, začutiti, pomagati. Ena izmed takšnih srčnih duš je Patricija Štifter, ki ob pogledu na stisko brezdomca ni ostala brezbrižna. V dlan mu je stisnila dvajset evrov, ga namestila v avto, da se je vsaj malo ogrel in prisluhnila njegovi žalostni življenjski zgodbi. Zlasti jo je ganilo dejstvo, da gre za urejenega, izobraženega moškega, ki je zaradi deložacije ostal brez strehe nad glavo. Danes tako živi na ulici, spi v parku, se po svojih močeh bori z boleznijo, skrbi, da je navkljub razmeram čist ter da nikogar ne vznemirja s priložnostnim nabiranjem hrane.

»Če bi gospodu rad kdo pomagal ali se z njim pogovoril, hranimo njegovo številko telefona. Nikoli ne sodimo ljudem, če nismo stopili v njegove čevlje in če ne poznamo njegove zgodbe. Bodimo ljudje. Vsi smo minljivi. Pa če drugega ne, vsaj delimo to zgodbo in če rešimo ali olajšamo življenje vsaj nekomu, bomo lahko ponosni nase,« je na temo žalostne zgodbe in splošne problematike ljudi v stiski dejala Patricijina mati, Aleksandra Popović, ki tudi sama rada ponudi dlan in pomaga, če je le v njeni moči. V tem duhu je vzgajala tudi hčerko, zato ji je toplo pri srcu, ker vidi, da so njene besede in dejanja sedla na pravo mesto.

»Patricija je imela že kot otrok ogromno sočutja do tistih, ki niso imeli. Že v osnovni šoli je denimo rada odstopila svojo malico ali kosilo tistim, ki si ga niso mogli privoščiti ali pa kupila sendvič brezdomcu pred trgovino. Včasih je ob videnem v solzah pritekla domov,« se spominja Aleksandra.