Šimen Zupančič

"Bilo je izredno močno doživetje. Tisto jutro sva se zbudila v hudo neurje. Zunaj je lil močan dež in zavijala huda burja. Ves dan sva preživela v postelji – jaz sem brala knjigo, on je bral novice. Držala sva se za roki in ugotavljala, da nama ta dan brezdelja zelo ustreza. Nisva bila niti lačna niti žejna. Pozno zvečer sva ugotovila, da ne moreva in da tudi ne bova spala. Vprašala sem ga, ali bi vseeno spil moj čaj, ki sem ga kuhala posebej zanj. Pa je odgovoril, da bi ga rad spil. In sem ga šla v kuhinjo skuhat. Prišel je za mano in je bil nenadoma vidno izčrpan. Ta izčrpanost se je hitro stopnjevala, tako da sem mu jaz dala piti. Potem pa se je vse naglo zavrtelo – uspela sem mu dati blazino pod glavo, objela sva se, jaz sem bila nagnjena nad njegov obraz; dihal je mirno in oči so se mu nenadoma izpolnile z nezemeljsko lepim, bleščečim sijem, kot bi zagledal nekaj najlepšega, kar je kdaj videl. Zrla sem vanj, v njegove oči, obraz se je sprostil v občutku sreče in spokoja. Dihal je mirno, čedalje krajše. Počutila sem se omamljeno. Tako sem ostala, vse dokler njegov topli objem ni popustil. Takrat sem vstala in spila, kozarček za kozarčkom, vsa v šoku, skoraj pol steklenice travarice. Sploh me ni zadela – tako močan adrenalin je bil," je za revijo Jana povedala Azra Širovnik in dodala: "Prvič sem zares videla in doživela prehod ali odhod. Bil je tako zelo nežen, neboleč in dostojanstven – kot si je Janez tudi zaslužil. Zahvalila sem se Bogu: Hvala ti, da ni trpel. Takšen odhod si moraš zaslužiti."

Šimen Zupančič