Borut Živulovič/Bobo

Mišo Molk je ogled finske drame Štirje mali odrasli spodbudil k razmisleku o svojem pogledu na poliamorijo, torej na odprto razmerje oz. partnerski odnos, ki dopušča ljubezenske stike z drugimi ljudmi. Čeravno je odprtega duha in skuša razumeti vse plasti človeškega doživljanja, pa ji tovrstna oblika ljubezni ni blizu in dvomi, da bi bila sama sposobna česa takega.

»Ja, seveda imam rada več ljudi. Koga pa res ljubim? Mah, ljubezen pač potuje, in prav zato jo ljubim. Njo sámo. Nikdar se ne upeha. Ne zataji. Ima pa veliko dela. Rada imam ljudi, koga tudi ne, ampak zaradi tega ljubezen ne trpi. Večja je. Ker jo zmorem sprejemati in upam, da tudi vsaj malo ponuditi in podeliti. Nisem pa avtobus ljubezni. Nisem vsa metuljasta, da bi z luskastim krilom razposajeno vsak dan sesala nektar iz cvetov ali snifala feromone. Včasih se mi ne da. Včasih ne zmorem. Včasih ni vredno. Še enkrat pa, ne vem, če je poliamorija zame. Ogledala sem si film Štirje mali odrasli. Ne vem, če bi zmogla. Vsaj v tej zgodbi ne. Hvala pobeglemu času, ki me ni stiskal za vrat. Stiska te tako in tako. Če si sam, če si v dvoje ali razposajen za več,« je Miša povzela svoje misli in zaključila, da smo na koncu vedno sami s seboj, na nas pa je, kako svojo vožnjo pripeljemo do konca.